Toda ker za življenja ne izvemo ne ure, ne dneva, ne načina, ljudje vsaj včasih molijo ne le za zdravo pamet, marveč tudi za srečno zadnjo uro. Kar nas presega, moramo nekako udomačiti.

Južnoitalijanski pesnik Franco Arminio se je svojih strahov v podobi paničnih napadov lotil, kot je za literata običajno, prek pisanja. Toda o tem, kar morda, kot pravi v opombi k pesniški zbirki Razglednice od mrtvih, obvladuje vse, vzdržuje in razjeda vsako stvar, se je razpisal šele po komaj doživeti očetovi smrti. Jedrnato, tako kot je lahko redkobesedna le najgloblja bolečina. V knjigi je zbranih 128 liričnih miniaturk v prozi, poslanih iz pokrajine smrti. Sledijo si poljubno, tako kot nastopi smrt, ne oziraje se na naravni red stvari. In kakšne oblike ima? Lahko si jo razložimo tragikomično:

”Na dan odprtja lovske sezone me je nekdo zamenjal za prepelico.”

Cinično:
”Umrl sem ob sedmih zjutraj. Eden od načinov pač, kako začeti dan.”

Preprosto:
”Bil sem osnovnošolski učitelj v pokoju. Pred kratkim ovdovel. In to je vse.”

Postopno:
”Bil sem veseljak. Potem sem izgubil sina in izpadli so mi zobje. Prizanesem vam s preostalim delom zgodbe.”

Krivično:
”Vedno sem bil tih in miroljuben človek. Nisem si zaslužil, da me je povozil kamion.”

Chagallovsko:
”Bil je jesenski dan in na trgu, razen mene, ni bilo nikogar. Tiščal sem palico med rokami. Veter je pihal od vsepovsod. Dvignil me je v nebo s klopco vred.”

Obžalujoče:
”Mi je žal zate, sem rekel svoji ženi, ki mi je stiskala roke. Ko smo zdravi, nam nihče ne stiska rok na tak način, nihče.”

Tako, da nam zastane dih:
”Stanovala sem v Zürichu. Na oznanilu so napisali, da sem poletela v hišo očetovo. Resnica pa je, da sem se vrgla iz petega nadstropja.”

Smrt v svojih raznolikih podobah se nam v zbirki Razglednice od mrtvih ne ponuja v razmislek. Ne potrebuje ga, kot tudi ne sočutja ali smisla, za metafore ji je vseeno. Pesnik ji je zato podelil suhoparen in razločen glas. Kljub odsotni večplastnosti ali ravno zato pa v bralcu sproži spiralo najrazličnejših občutij. Šele smrt nam pomaga razumeti, kaj življenje pravzaprav je, namreč z drobnimi trenutki posejana premica. Razglednice od mrtvih nam obrnejo perspektivo: našega časa nam ne odmeri življenje, temveč smrt. Med nami in Njo ni ničesar. In ta misel ne deluje niti malo morbidno.

Smrt ni nič posebnega, saj, kot pravi neka razglednica, je pred nami umrlo že 80 milijard ljudi. A kljub množičnosti bo to najintimnejše in najsamotnejše dejanje našega življenja. In Smrt ne preskoči nikogar. Ali kot pravi zadnji pošiljatelj:

”Tudi jaz, ja, tudi jaz.”

Kristina Jurkovič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)