Francoski testament je roman, s katerim se je pisatelju, po rodu Rusu, le osem let po prihodu v Francijo uspelo uvrstiti med najpomembnejše francoske pisatelje srednje generacije. Za knjigo, ki je sprva francoski založniki niso hoteli izdati, češ da gre le za poskuse Rusa, ki skuša pisati francosko, nato pa jih avtorju uspe prelisičiti s ponudbo prevoda iz ruščine, je prejel tako Goncourtovo nagrado kot nagrado medicis, kar se do takrat še ni zgodilo.

Knjiga, ki je po vsej verjetnosti predvsem avtobiografsko delo, nas uspe s svojim privzdignjenim jezikom z vso prepričljivostjo postaviti med dve precej različni kulturno bogati deželi stare celine. Pravzaprav je to pripoved Rusa o Franciji, kakor mu jo je opisovala babica Francozinja, poročena v Rusijo, ki jo je posrkala vase in je ni izpustila več v njeno ljubo domovino. Njeni spomini so vnuku izrisali Francijo kot nekakšno Atlantido. To so poleg babičinih pripovedi osvetljevali tudi izrezki iz francoskih časopisov, shranjeni v starem kovčku, ki ga je babica ob začetku druge svetovne vojne pomotoma rešila, ko je hotela zagrabiti kovček s hrano.

In čeprav skozi celotno knjigo odraščajoči deček spoznava čar Charlottine Francije, katere bistvo najde v ljubezni, ki ima tam čisto drugačno mesto kot na ruskih tleh, bi se le težko odločili, ali gre bolj za pripoved o Franciji ali o Rusiji. Prav z neprestanim sanjarjenjem o prvi nas avtor s prikazom babičinega življenja, o katerem so njegovi sorodniki vedno radi govorili, popelje skozi zgodovino Rusije, in čeprav se izogne natančnim popisom številnih grozot, ki so zaznamovale babičino življenje, zlahka občutimo mučno težo preteklega stoletja.

Pripovedi in življenje babice, za katero si ne moremo pomagati, da je ne bi vzljubili in občudovali njenega mirnega koraka skozi vse te dogodke, pustijo močne sledi na dečkovem življenju. Zaradi njih postane drugačen, česar se z vsakim dnem bolj zaveda, a ga to ne zmede. V času, ko gredo njegovim vrstnikom po glavi le nogomet in dekleta, se mirno umakne v knjižnico, kjer prebere vse knjige o Franciji, ki se cenzuri niso zdele nevarne, njegovo odraščanje pa tako zaznamujeta dva svetova – ruski vsakdanjik in Charlottina Francija, v katero se končno tudi preseli in v njej izda spomenik svoji babici in njeni domovini.

M. K.