V njih obuja spomine na začetke pisateljevanja, na usodne knjižničarke, ki so bile povod za nastanek številnih erotičnih zgodb, na odsotno mamo, ki se je zmrdovala nad njegovim polaganjem besed, in na številne prelomnice v življenju, ki so vodile k temu, da je pri ustvarjanju postal le še bolj senzibilen. V prvi zgodbi Piši, ti samo piši…! opisuje svoje prvo srečanje s policistom, ki mu je kot pobalinu dal v roke prazen list papirja in zabičal: "Piši, ti samo piši, kaj vse si pokradel na begu, kje vse si vlamljal, vse napiši!"

Ta dogodek je bil ključen za njegovo pisateljsko kariero in za njegov odnos z avtoritetami, do katerih nikoli ni imel pretiranega strahospoštovanja. Na več mestih izpostavlja zavedanje, da je zaradi svojih iskrenih izjav dobil v družbi oznako persona non grata, ki so mu jo poleg policistov podelile tudi knjižničarke, ki so ga bodisi ljubile bodisi sovražile.

V zgodbi Ubijte me nežno opisuje svoje pisateljske začetke, ko je z ogorčenjem ugotovil, da mora zaradi prejetih honorarjev vračati delovno štipendijo. V zgodbi z naslovom Dno dna, ki jo začne z omembo Balaševičeve pesmi Računajte na nas, pa se spominja potovanj po Balkanu, kjer je med ljudmi "drug filing", ki ga v Sloveniji nadvse pogreša. Pri tem čustveno zapiše: "Tu, mi dunajsko-bruseljski konjušarji in hlapci ne kažemo čustev, že pri pozdravu ne", ter kritično doda: "Rad potujem do Dunaja, Beograda, a ne zaradi mest, marveč ljudi. Nisem jugonostalgik, a pogrešam te drugačne odnose, kot jih ni v Sloveniji. Ni, da bi opeval, samo vedno, ko srečujem velepomembne može z DSP na Tomšičevi 12, ki so prepričani, da je pomemben ta mali vrtek, predvsem zaradi subvencij in nagrad, ki jih podeljujejo drug drugemu, bi jih vprašal: "A je pomembno biti le sLOVEnski pisatelj?"."

Knjiga Piši, ti samo piši…! je razdeljena na dva sklopa – v prvem se Frančič loteva spominov na mladost in na številne prigode, ki so zaznamovale njegov odnos do življenja in književnosti. Med temi zgodbami velja omeniti še zgodbo Srce, v kateri opisuje bolečino ob umiranju matere in psa, ter zgodbo z naslovom Azra in Handke, ki govori o čistilki avtobusne postaje v Zvorniku, ki jo je med pregonom iz mesta zlorabil srbski četnik. V drugem delu knjige se je Franjo Frančič pozabaval s slogom petintridesetih svetovnih pisateljev in pesnikov – v kratkih razdelkih, namenjenih književnikom, kot so Vonnegut, Hrabal, Poe, Bukowski, Steinbeck, Flaubert, Handke, Miller, Dostojevski, Zajc, Murn in Cankar, je pokazal ves razpon svojega literarnega ustvarjanja, od plastičnega opisa vsakdanjosti do erotičnih izbruhov fantazijskega sveta. V odlomku, namenjenem Danetu Zajcu, tako napiše: "V tuji sobi sedim na robu postelje ugaslega ognjišča, ob tuji ženski, ki govori in govori o ognju, strmim v leno zeleno reko, ne vem, kdaj smo ubili otroka v sebi, potohodcev ni več, za vse plačaš, te mrtve ptice, hijene in kače, to trganje, ta kepa pepela, žalost v njenem pogledu, nemoč in golo telo, ki leži v hladu pozabljenih ljubljenj, samo koraki po stopnišču pozabe in odmev zvona."

V zgodbi z naslovom Trenutki ljubezni in pozabe se z žalostjo spominja pesnikov Gregorja Strniše, Jureta Detele in Iva Volariča Fea, ki "so beraško odšli, oropani zadnjega dostojanstva", in tako rekoč vsak stavek sklene z ugotovitvijo, da so se izgubili v vetru pozabe "nič, nič, nič, manj kot nič …".

Čeprav smo tovrstnega nihilizma vajeni že iz Frančičevih prejšnjih knjig, pa je ta ponavljajoči se nič, ki je manj kot nič, še posebej ganljiv ob zavedanju, da je večina njegovih pesniških sovrstnikov že mrtva. Zavedanje lastne minljivosti pa ga kvečjemu naredi še bolj subtilnega in ranljivega v svoji izpovedi.

V knjigi Piši, ti samo piši…! lahko razberemo precej slovničnih napak, saj je pisatelju lektoriranje očitno drugotnega pomena – tako kot v prejšnjih knjigah mu je na prvem mestu osebna izpoved. V svojem izrazu je neusmiljeno neposreden, na nekaterih mestih tudi samokritičen. A bolj kot do sebe je brutalno iskren do junakov svojih zgodb in tudi do bralcev in recenzentov, pri katerih se sklicuje na povzetke odlomkov iz kritik: "… pisatelj sedi v svojem jebivetrskem stolpu in znova našteva vse svoje travme, blodnje in privide. Kako nizko je padla naša največja založba, da v elitni zbirki Kondor objavi nove in nove ponovitve o avtorjevi težki mladosti, kar je njegova tržna niša. Povedati pač moramo, da smo naveličani te ene in iste zgodbe."

Naj sklenem z mislijo, da smo res naveličani ene in iste zgodbe, ki jo avtor ponavlja vsakič znova, da bi hote ali nehote ozdravil travmo iz otroštva, po drugi strani pa prav to predstavlja katarzo čustev cele vrste nezavednih kolektivnih fantazem naroda.

Iz oddaje S knjižnega trga.