Franny in Zooey je par zgodb J. D. Salingerja, ki sta po objavi v reviji New Yorker leta 1961 izšli skupaj še v knjižni obliki. Odvijata se v letu 1955 in sta študija dveh članov (namišljene, a domnevno z resničnimi osebami navdahnjene) meščanske družine Glass, ki se ji je Salinger, v vlogi svojega alter ega Buddyja Glassa, pogosto posvečal (v delih Raise High the Roof-Beam, Carpenters, Seymour - An Introduction, Hapworth 16, 1924 in Nine Stories).

Franny je intelektualno (za svoja leta preveč?) razvita študentka, ki si želi doseči duhovno očiščenje z obsedenim recitiranjem Jezusove molitve, saj je razočarana nad "površnostjo in pokvarjenostjo življenja". Prav njena obsedenost pa jo pripelje čez rob živčnega zloma. Dva dni pozneje ji njen starejši brat Zooey poskuša pomagati tako, da jo "razsvetli", da je nenehno ponavljanje omenjene molitve pravzaprav prav tako samoosredotočeno in egoistično kot egoizem, ki ga Franny prezira ...

Prva v paru zgodb torej nosi naslov po Franny Glass, dodiplomski študentki na prestižnem ženskem umetniškem kolidžu, najverjetneje Wellesleyju, ki postaja vse bolj nezadovoljna s "sebičnim in zlaganim okoljem okrog sebe".

Osrednji lik druge, veliko daljše zgodbe pa je Zooey Glass, Frannyjin pet let starejši brat. Zooey je malce čustveno otopel genij, ki, potem ko Franny doživi duhovni in eksistenčni zlom v dnevni sobi njunih staršev, zaradi katerega je mati Bessie zelo zaskrbljena (svoje frustracije razkrije v enem močnejših odlomkov zgodbe, ko se med materjo in sinom razvije poglobljen pogovor, medtem ko se on namaka v kadi), sestri priskoči na pomoč in ji ponudi bratovsko ljubezen, razumevanje in modre nasvete ter, najpomembneje, pot do razsvetljenja.

Predvsem Zooey je ganljiva zgodba, ki naslika intimen portret družine Glass - nenavadne družine, iz katere je izšlo več otroških genijev in pri kateri so filozofske razprave stalnica ob večerjah. Veže pa jih tudi edinstvena vez in čeprav si niso blizu v običajnem pomenu besede, drug drugega razumejo bolje, kot bi jih kdorkoli lahko. Izolacija Glassovih otrok od drugih je najbolj razvidna pri Franny in je pustila pečat tudi na Zooeyju.

Dvojec zgodb je odličen spremljevalec Varuhu v rži, saj v njiju Salinger nadaljuje s tematiko tesnobe in intelektualne negotovosti. Obe knjigi skupaj sta pravzaprav zaznamovali generacijo adolescentov v poznih 50. in zgodnjih 60. letih, čeprav sta se s časom Franny in Zooey izgubila v senci "Varuha". Franny Glass, tako kot Holden Caulfield, poskuša nekako ubežati sama sebi, stran od tega, kar je, a za razliko od Holdna skozi molitev. Ko pa odkrije, da kljub vsemu ostaja ujeta v svoje bistvo, doživi živčni zlom. Frannyjina situacija je pravzaprav simbol za odraščanje, njeno sporočilo pa je v času, ko je zgodba izšla, pritegnilo širok krog bralcev.

V knjigi sta skozi Frannyjine molitve razvidna tudi Salingerjevo zanimanje za vzhodnjaško filozofijo, Franny in Zooey sta nekakšen Salingerjev poskus zlitja judokrščanske in vzhodnjaške religije, v obeh zgodbah poskuša prikazati vzporednice med obema doktrinama, posebej kar se tiče nenehne molitve. Očitna pa je tudi kritika prevzetne "intelektualno superiorne" newyorške meščanske družbe 50. let, ki, je, ironično, predstavljala največji delež Salingerjevega bralstva.

Alenka Klun