Fanon, rojen leta 1925 na Martiniquu, tedanji francoski koloniji na Antilih, kot psihoanalitik na avtentičen način preučuje položaje, ki jih prevzema črnec v odnosu do bele civilizacije. Tudi zaradi Fanonove knjige se mlajša generacija pisateljev in mislecev iz tako imenovanega tretjega sveta danes lahko sklicuje na rasizem kot dejstvo. Ko je nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie na ameriški televiziji zabrusila protrumpovskemu zagovorniku, da ne gre za njegovo osebno mnenje, ali je Trumpova zavrnitev tega, da bi ga sodil mehiški sodnik, rasizem, ampak da je rasizem objektivno dejstvo, je imela v mislih tudi Frantza Fanona, ki je v knjigi Črna koža, bele maske, zapisal: “Dejstvo je: belci se imajo za večvredne v odnosu do črncev.” In še nekoliko zatem: “Tudi to je dejstvo: črnci hočejo za vsako ceno pokazati belcem bogastvo svoje misli, njim enakovredno moč svojega duha.”

V knjigi imamo opraviti s psihoanalitično interpretacijo črnskega problema. Fanon, ki je po vojni študiral medicino in psihiatrijo v Lyonu, hkrati pa prebiral avtorje, kot so Sartre, Hegel in Lacan, je izhajal iz premisleka o statusu kolonialnega subjekta in njegovega “psihičnega ustroja”, toda reči, da je svoje raziskave reduciral le na psihologizacijo kolonialnega gospostva, je premalo. Fanon je deloval v prelomnem času in je bil aktiven tudi v alžirski osvobodilni fronti, ki se je bojevala za osamosvojitev Alžirije izpod francoske kolonialne oblasti. Ko govori o zanki kolonialnega subjekta, razpetega med mimetično željo “biti kot belec” in na drugi strani željo po odporu do tega Drugega, upošteva vsaj dva vidika. Če obstaja manjvrednosti kompleks, piše v uvodu knjige, je ta posledica dvojnega procesa: na prvem mestu je ekonomski in na drugem ponotranjenje kompleksa. Verjetno je značilno, da za Fanona individualna psihopatologija, kot v spremnem zapisu Črnec ne obstaja trdi Mladen Dolar, vselej kaže na socialno psihopatologijo.

Tudi zaradi postavljanja v določeno časovnost je knjiga Črna koža, bele maske še danes aktualna. Fanon govori iz lokalitete: “Ker sem Antilec, moja opažanja in sklepi veljajo le za Antile – vsaj kar zadeva črnca doma.” Toda hkrati je izkušnjo črnega človeka povzdignil na univerzalno raven. Pri tem se je oprl na heglovsko dialektiko gospodarja in hlapca ter jo prevedel v dialektiko belega gospodarja in črnskega hlapca. Na tej arhitektoniki je zasnoval prva tri poglavja. V njih se ukvarja z “modernim črncem” in skuša določiti njegovo vedenje v belem svetu. Toda Fanon je v psihopatološkem in filozofskem razlaganju eksistiranja črnca naredil obrat od Hegla. Mladen Dolar v spremni študiji piše, da si Fanon želi “’biti kot Hegel’, ta domnevno največji apologet zahodnega – belskega – uma in njegovih kolonizatorskih in totalitetnih pretenzij”, vendar je v njegovem pisanju vse preveč igrivosti, že na ravni postmoderne igre ponavljanj, da bi lahko govorili o mimetični želji. Hkrati Heglovi teksti ne vsebujejo samozavedanja, ki pa je ključno za Fanonovo psihopatologijo.

V zadnjem poglavju Črnčeva resnična izkušnja Fanon prikazuje črnca v odnosu do njegove rase. Rasno vprašanje se križa s spolnim: medtem ko se Judov bojimo zaradi polaščevalnega potenciala – “Oni so povsod. Banke, borze, vlada, povsod jih je polno. Vse nadzorujejo.” – naj bi imeli črnci izjemno spolno moč. Tu se Fanon nanaša na Freuda, ki popisuje dvojico zatiranega in zatiralca, čeprav v smislu žensko-moškega pozicioniranja. Pri Fanonu ne gre za to, da bi ženska hotela biti moški, če nekoliko parafraziramo, temveč za razbiranje določenih manevrov in njihovo razgrajevanje. Na delu je postopek dekonstrukcije; Fanon pokaže, da sta bela civilizacija in evropska kultura črncu vsilili eksistencialno deviacijo in da je celo to, čemur pravimo črna duša, belčeva konstrukcija. Pri tem je ključno, da se je Fanon izognil pasti, da bi črnca predstavil kot nekoga, ki poskuša odkriti smisel črne identitete. Vsakršno naplavljanje utišane in zatrte črnske zgodovine ali glorifikacija črnske identitete mu je namreč odveč.

Fanon v svoji prvi in tudi najbolj teoretski in kompleksni knjigi stavi na univerzalizem: “Nekega dne se izkaže, da sem na svetu in si priznavam eno samo pravico: pravico, da od drugega zahtevam človeško vedenje.” Univerzalizem razume kot človečnost, ki temelji na solidarnosti skupnega boja proti zatiranju. Ključno je, da je povezal emancipatorni boj in univerzalizem. Ko piše: “Nobenega belega sveta ni, nobene bele etike, prav tako ne bele inteligence. Samo na vseh koncih sveta so ljudje, ki iščejo,” ne poziva k popreproščeni odpravi antagonizmov, ampak poudarja, da se vsaka posamična identiteta ves čas gradi. Šele takšno razumevanje identitete je lahko osnova za politični boj.

Vsekakor je zadnjih nekaj strani knjige Črna koža, bele maske pisanih kot napotek za prihodnost, kot da bi Fanon že pred osamosvojitvijo večine kolonialnih držav videl bedo popisovanja sedanje begunske krize. Novinarji, ki 65 let po izdaji Fanonove knjige pišejo o razliki med nami in njimi, ki viktimizirajo ali glorificirajo “nas” in njih”, bi morali vzeti v roke to poetično in hkrati izjemno koncizno delo.

Iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS), ki ji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.