Pisatelj je spretno nanizal pripovedi štirih glavnih med seboj zelo različnih si junakov romana okoli glavnega dogodka – nogometne tekme med Slovenijo in Jugoslavijo, ki se je zgodila na evropskem prvenstvu 13. junija 2000. Realnemu dogodku je dodal tudi realen kraj dogajanja, ki v sebi nosi ves čustven naboj razdvojenosti med dvema nacionalnima identitetama.

Fužine so širnemu slovenstvu skorajda sinonim za okolje, v katerem živijo priseljenci iz drugih republik bivše skupne države. Sicer se ob tekmi izkaže, da nekateri starejši prebivalci naselja niti nimajo problemov z nacionalno pripadnostjo. Ščinkovec ob tekmi postane (pre)zaveden Slovenec in tudi Mladen Pašković (Janinin stric) in Mirković (Mirsadov oče) nimata problemov z navijanjem za Jugoslavijo. Zaplete pa se že pri Ščinkovčevem sodelavcu Zokiju, ki tekmo spremlja sicer v „slovenskem taboru“, a se mu vidi, da ni čisto prepričan. Še večje težave s tem imajo otroci zgoraj omenjenih, kar se kaže v Janininem razmišljanju, ko se sprašuje, kako lahko Daša in Miran navijata za Jugoslavijo in kako se lahko otroci priseljencev identificirajo z njo: „Dobro, shvaćam ja kako ćale može da navija za Jugu, ali ne znam odakle Želji ta ideja. Jugoslaviju je video samo na televiziji. I to uglavnom kad su na nju padale bomobe. Ako je tu bilo ko naš čovjek, onda je to Zahović. On je isti kao mi, slovenski č efur.“

Prav ob Zahoviću se lahko malce zamislimo tudi o tem, kako družba sprejema drugo generacijo priseljencev iz drugih bivših republik SFRJ-ja. Sprejemajo ga tako eni kot drugi (vsaj pred tekmo), a ko je njegov priimek zapisan v Janinini pripovedi, je zapisan s „ć“, ko o njem govori Ščinkovec pa s „č“.

Iskanje nacionalne identitete pa je samo zunanji okvir za iskanje svoje lastne identitete v različnih socialnih sferah sodobne slovenske družbe, ki smo ji priča v notranjih monologih oziroma toku zavesti Igorja Ščinkovca, Perota Sokliča, Vere in Janine. To samo po sebi še ne pomeni dobrega romana, saj bi ta lahko bil le še eden v seriji modernističnih romanov toka zavesti, kvaliteta tega romana je v avtorjevem poigravanju z recepcijo bralca, ki okužen s tradicionalno kavzalnostjo išče povezave med romanesknimi osebami - ti celo živijo v istem bloku (a nekako eden mimo drugega, kot je to značilno za današnji svet).

Pozoren bralec nekaj povezav najde in jih lahko razdeli na zunanja, objektivna dejstva: vročinski val, redukcija vode in nogometna tekma ter notranja, subjektivna: 343 kondomov, ki jih Vera dobi od prijateljice in Perotovo razmišljanje, da je do njegovega stanovanja 343 stopnic, Perotov spomin na najljubši šolski predmet, kemijo, Janina ima z istim predmetom težave in dejstvo, da je Adam doktor kemije, tragična smrt najstnice, o kateri govori ena izmed Ščinkovčevih strank in pozneje tudi Vera v navezavi z Adamom in kolesarska nesreča, ki se zgodi tako Ščinkovcu kot Perotu. Predvsem zadnji dve v romanu na različnih mestih podani dejstvi lahko bralca navedeta, do dokaj realnih sklepov, na primer: da je Pero s kolesom zbil Ščinkovčevo hčerkico, ali pa da sta se Adam in Jolanda razšla zaradi tragične smrti svoje najstniške hčerke. Vendar ne eno ne drugo (kljub pomanjkanju podatkov) ne drži, saj Perota po dogodku premlatijo neki mulci, med katerimi je tudi Janina (vendar neka druga, manjša in grša) in tudi za Adama je zelo malo verjetno, da je imel v prvem zakonu otroke (ker bi Vera to vsekakor omenila). Tako te pomenske slepe pege učinkujejo kot majhen recepcijski eksperiment – vsak bralec razume, kar hoče.

Nataša Gaši