Ta se zvečine dogaja v Ljubljani, njen drugi roman V visoki travi razkriva usodo mlade ženske na slovenskem podeželju v drugi polovici prejšnjega stoletja, tretji roman, Sušna doba, pa je v celoti umeščen v Afriko. Koža iz bombaža nagovarja bralca z glasom moškega pripovedovalca, dogajanje V visoki travi se odstira skozi prizmo glavnega ženskega lika. Sušno dobo pa izmenično gradita oba osrednja glasova, moški in ženski. V četrtem, tridelnem romanu Intimno pa vse tri nize zgodb upoveduje tretjeosebni pripovedovalec, dogajanje pa je postavljeno v Ljubljano, Pariz in New York.

Podobno kot prejšnja dela se tudi roman Intimno spopada z avtoričino nenehno problematizirano temo, ki pa jo nadgrajujeta in ji delno premeščata osišče še dve podtemi. To je najprej rasizem v vseh mogočih oblikah in okoljih, pri čemer prevladuje slovenski milje. Pri tem se zadrta slovenska drža do temnopoltih prišlekov, kot štrli iz pisave Babnikove, neusmiljeno zajeda v ljubezenski odnos, ki je zaradi različnih barv kože in različnih kultur, iz katerih prihajata vsakokratna akterja, že v osnovi izpostavljen globljim preizkusom. Problematičen odnos med moškim in žensko se prepleta s tematiko rasizma in nenehno drvi propadu naproti.

Zdi se, da je partnerski odnos bolj kot zaradi različnosti kultur obsojen na pogubo zaradi nekega apriornega deficita, nastalega že zdavnaj, preden se je svet geografsko, politično in kulturno razdelil. Ta krč v temelju določa, usmerja in posledično pogubi njuno razmerje. Trenje v "dvojini", kot avtorica označuje partnerstvo, s svojo vseprisotnostjo evocira arhetipski odnos med moškim in žensko. V njem je prav tako čutiti precej jeze, ki je tudi avtoričina jeza, in nenehno spodletelega razumevanja. Ta jeza v veliki meri izhaja iz preteklih nerazrešenih frustracij, ki razgrinjajo naslednjo podtemo, značilno za pisavo Gabriele Babnik: to je večna konfliktnost medgeneracijskih odnosov, še posebej med materjo in hčerjo. Četudi je v romanu Intimno vanj zajet še oče, je mati tista, ki s svojo nenehno prisotnostjo, tudi ko je fizično odsotna, ob (nezavednem) privoljenju hčere visi nad dogajanjem. Celo do te mere, da je posredno vzrok usodnega konca prvega dela. S poosebljanjem starejše generacije sproža dodatno konfliktnost in zaostruje že tako problematične odnose.

Opisano velja v romanu Intimno predvsem za odnos med Slovenko Janino in temnopoltim Fadulom, ki je kot nekdanji novinar prebegnil iz Čada in kmalu ugotovil, da redukcionistični položaj, kamor ga postavlja (Vzhodna) Evropa, zanj dolgoročno ni sprejemljiv. V tej zgodbi je bralec priča dvojnemu paradoksu. Redukcija Fadula kot temnopoltega moškega na spolni objekt, kot ga vidijo drugi, dobi celovito podobo z njegovim vstopom v vlogo najetega ljubimca za zvečine priletne Slovenke. Vstop je prostovoljen, čeprav je jasno, da so ga k temu v precejšnji meri privedli Janinini netaktni vzgibi.

Predvsem pa Fadulova "izgubljenost" kaže na nekaj drugega; izguba domovine vselej pomeni izgubo psihičnega, čustvenega in socialnega osišča. Če celostna naselitev drugje ni mogoča, človek izgubi svoje središče, svoj jaz, v tem notranjem kaosu pa kot družbeno bitje ne more obstati. Zato se, tako Fadul, levi. To, na kar pri problematičnosti asimilacije radi pozabljamo, je, da bi podobno ali še strožjo redukcionistično vlogo doživljala zahodnjakinja, ki bi se hotela naseliti v kulturo, iz katere prihajajo vsakokratni temnopolti akterji v prozi Babnikove.

Drugi paradoks na motivni ravni prvega dela romana se kaže v njegovem zaključku. Janinin nenehni boj z mlini na veter, da bi ožje in širše okolje sprejelo partnerja, se konča z njenim umorom Fadula. Vendar je ta umor dramaturško oziroma realno vprašljiv in tudi sama izvedba ni najbolj prepričljiva. Bralec njegovo pripetost na zgodbo sprejme z vprašajem, saj se Fadul kot transseksualec Tay v tretji zgodbi pojavi v New Yorku, kjer se gol nastavi pred objektiv fotografinje teles, ki so se, kot piše, "rešila podedovanega nasilja svoje kaste". Ker časovno sosledje umora in newyorškega obdobja ni utemeljeno, tudi ne nakazano, in bralec sam išče možnosti realne umestitve v celoten kontekst, bi ta umor v najboljšem primeru lahko razumeli kot simboličnega, potrebnega za to, da bi se umorjeni s pogorišča lastnega pepela kot feniks na novo izumil.

Podobno kot odnos med Fadulom in Janino ne razpade zaradi različnosti kultur ali vsaj ne zgolj zaradi tega, tudi do zatona odnosa med mlado Amino in starejšim Tiborjem v drugem delu romana ne pride zaradi smrti štiriletne hčerke. Podrobno speljana zgodba nazorno kaže, da je bila pot ukrojena že pred tem.

Morda bi se ji Tibor, če bi ga prisilila, če bi si upala tvegati, odprl: morda bi ji priznal, da je šlo za plitko, bežno radost, ki si jo je privoščil med njeno nosečnostjo. Da bi imel vsaj toliko vesti, da bi priznal, da ju je, torej njo in žensko, s katero je ljubimkal, ali karkoli sta že imela, postavil v isti prostor.

Naslednji dan se je Tibor skušal opravičiti s servisom kavnih žličk, na reliefih katerih so bile upodobitve gotskih katedral (Amina je ob tem pomislila, da gre za darilo, bolj primerno za Lauro), ter z majhno torto, prevlečeno z nežno rožnato glazuro v obliki srca. Na njej je pisalo: "Ti si absolutna ljubezen mojega življenja." Tedaj je Amina že vedela, da sta zapravila dvojino, da se njuno razmerje preveša nad prepad in da nima moči, da bi karkoli zaustavila. Slutila je, čeprav si še ni upala priznati, da je Tibor potreboval nekaj, česar mu ni mogla dati, in da je ona potrebovala nekaj, česar ji ni mogel dati. Žalovala je torej za tem, za obljubo tistega, kar bi lahko bilo, pa se ne bo nikoli uresničilo.

Babnikova se, podobno kot v prejšnjih romanih, tudi v romanu Intimnost spogleduje z medbesedilnostjo. Pisavo v asociativnem smislu plete tudi tako, da v poševnem tisku navaja navedke različnih avtorjev. S to igrivostjo doseže zavest prisotnosti literarnega kozmosa, zavest, da je tematika, ki jo upoveduje, nekaj, kar so pred njo – in bodo po njej – upovedovali tudi drugi avtorji. Razvojni roman, ki v precejšnji meri črpa iz avtobiografskih elementov, in je tu in tam mogoče prepoznati tudi obrise slovenskega literarnega dogajanja, je pogosto podajan skozi dolge, zlepljene povedi. V prvem delu so te večkrat občutno predolge, s preveč odvodi, in na trenutke delujejo duhamorno. V drugem in tretjem delu jih rehabilitirajo predvsem manjša zgoščenost, asociativni elementi in bogata metaforika, skozi katere pronica svetloba v vseh mogočih odtenkih. Tista svetloba, ki kljub neznosni nepredvidljivosti bivanja ponuja – sicer še vedno ponikajoč – smisel.

Jasna Lasja, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).