Krivično zapostavljanje je leta 2004 popravil prevod romana Zmagoslavje smrti, pred nekaj meseci pa še izid kratkoprozne zbirke Pescarske zgodbe, ki D’Annunzia vnovič potrjuje kot besednega umetnika in prvovrstnega pripovedovalca.

Kot je v spremni besedi zapisal prevajalec Vasja Bratina, je knjiga Pescarske zgodbe D’Annunziov izbor in predelava 18 zgodb iz treh mladostnih zbirk iz tako imenovanega rimskega obdobja, ko je avtor zahajal v tamkajšnje literarne in novinarske kroge, bil pa je tudi reden gost meščanskih salonov, ki jih je eksotično in odmaknjeno podeželje njihove komaj rojene italijanske države precej zanimalo.

Toda D’Annunziova rojstna Pescara, njeni okoliški kraji in divja abruška narava so le kulisa za osrednjo točko zbirke – za človekovo naravo, pogosto nerazumno in zato pogubno, pred katero ni varen ne posameznik ne družba ne noben družbeni sloj. In ker je D’Annunzia izrazito privlačilo skrajno in obskurno, je pred bralstvom v izčrpnem jeziku in širokem slogu razgrnil najgloblja intimna občutja, versko gorečnost, prvinske, erotične vzgibe, lokalno zgodovino, človekovo zapletenost in prepletenost širokega nabora likov, od zaljubljencev in raznoraznih obrobnežev, ki se jim avtor posveča s prav posebno slastjo, do v mesenost prebujenih ali blaženosti zapisanih devic, oportunistične ali po krivem obtožene služinčadi, pomorščakov, tatov in drugih; od podeželanov do meščanov.

S podrobnimi, skoraj že anatomskimi opisi D’Annunzio v svojem pripovedovalskem zanosu zajema celovitost ljudi:
"Dolge, grčaste roke z velikimi vozli na prvem členku prstanca in sredinca ter z udrtim vijoličastim nohtom na palcu so podobne rokam ostarele opice, na hrbtiščih dlani se prelivajo barve, značilne za nagnito sadje,"
pojavov, predmetov:
"Glasbilo je malodane živo in ima neopredeljiv videz človeškosti, ki ga predmeti dobijo, če jih človek redno uporablja,"
in narave:
"Srebrnkasti obrisi negibnih topolov so se tiho peli v nebo. Ker so imeli vrhove navidezno daljše, se je zdelo, da segajo do meseca. Neopredeljiva, malodane nesnovna rečna obrežja so se razblinjala kakor podobe pokrajin v sanjah."

Odličnemu prevodu Vasje Bratina gre zasluga, da občasna dramatičnost in spektakularnost ne izzvenita melodramatično ali celo trivialno ter da slogovno in besedno razkošje in veliki stavčni razponi izvirnika ne obtežujejo slovenskega prevoda, temveč nudijo bralski užitek. Pescarske zgodbe dokazujejo, da zgodba lahko stoji tudi brez večjih obratov in zasukov; pravzaprav dokazujejo, kaj vse zmore ubesediti jezik.

Iz oddaje S knjižnega trga.