Slavko Pregl mladinski roman Geniji v kratkih hlačah začne s podatki iz statistike prvega dne pouka. Izvemo za težave, s katerimi se pred začetkom novega šolskega leta spopadajo uslužbenci šole, mimogrede še slišimo, da je bilo na ta dan dregnjenih 237 reber (približno dve tretjini prijateljsko in ena tretjina sovražno), glavnega pomena pa je to, da so se ta dan javili ali pa bili javljeni sodelujoči pri šolskem glasilu. Različni izbirni postopki so dali različne rezultate, kar pomeni, da so se na prvi seji uredništva glasila spoznali zelo različni nadobudneži.

Kmalu so ugotovili, da bi lahko mentorico, poimenovali so jo Informacija, klasificirali kot nujni dodatek uredništvu, s katerim je dobro vzdrževati kaj najbolj prijateljske odnose, in to na najdaljši možni razdalji. Informacija je tako ostala, kar se je dalo, daleč od dejanskih dogodkov, glavne vloge pri nastajanju glasila pa so tako prevzeli Pika, Biba, Genij, Pesnik, Bob, Miha, Pipi, Kocka, Razmeš in Žan.

Ker so novopečeni novinarji pripadali dvema različnima generacijama, so se kaj kmalu med njimi pojavila različna rivalstva. Da pa vse ne bi bilo omejeno le na negativna čustva, so na primer Genij, Pesnik in Bob že takoj na prvi seji uredništva ugotovili, da Pika in Biba estetsko sploh nista negativni pojavi.

Gimnazijci in osemletkarji pa niso morali obračunati le drug z drugim, kar je prineslo izdajo revolucionarnega časopisa, ki je imel v sebi tudi zarotniški antičasopis, temveč so s svojim glasilom sodelovali tudi na tekmovanju šolskih časopisov. Njihovo šolsko leto je bilo tako več kot zapolnjeno, različne prigode so se med poukom, na šolskih hodnikih in pa povsem zasebno kar vrstile, pisatelj pa nas z obilico humorja prek šolskega leta popelje skozi poglavja, kot so Praznik cvetja slabo deluje na očetov žolč, Lastna mati bi jokala nad Bajsijem, Preveč seksa škodi, Minuta molka in posvečenih misli, Kocka izroči steklenico za dan zmage in Osamelo klatenje po kemijskih stezah.

In tako se skupaj z romanom počasi sklepa tudi šolsko leto, v katerem so vsi postali malo modrejši, izkazalo se je, da tudi starejši nimajo vedno prav, ravnatelj Medo pa je bil na koncu na svoje šolarje tako ponosen, da bi lahko počil in kar po stropu hodil od ponosa ...