Po diplomi iz politologije je v magisteriju s področja sociologije raziskovala vpliv življenjskih slogov na nakup knjig, v doktoratu iz literarnih ved pa preučevala poezijo kot element družbenih sprememb.

Zbirka Razkošje je refleksija časa, v katerem živimo, in povsem življenjskih vprašanj, ki se pesnici porajajo iz dneva v dan, hkrati pa v vsaki pesmi najdemo drugačen osebni pečat, ki presega družbenoangažirano držo in filozofsko samospraševanje. V pesmi Imenovanja se pesnica distancira od družbenih statusov, političnih ideologij in medijskega linča ter zapiše: “… slava vam, klošarji, vas nihče ne opazi, / nezanimivi ste političnim obračunom, / uničevanju kariere, do vas smo dobri, / ne sprašujemo vas po nesmislih, / o družinskem deblu, poznanstvih, zvezah, / statusu in vplivu, nihče vas ne vpraša / po imenu.”

Želja po izstopu iz sistema, ki temelji na klasifikacijah, nazivih in poimenovanjih, se v zaključku pesmi izkristalizira v težnji po zlitju z najmanjšo kapljico, ki “samo pride in izgine”. Ta kapljica, ki je nedoločne oblike, nima naslova, izobrazbe in referenc, “ne pozna imen, pravega in nepravega časa, poraza ali zmage.”

V pesmi z naslovom Človek razvije dialog z neimenovanim človekom in se v seriji retoričnih vprašanj sprašuje, kdaj je svet izgubil zaupanje v človeka in kako je prišlo do tega, da sta ljubezen in lepota ostali pozabljeni in poteptani pod težo kapitalizma: “Da, kapitalizem je marsikaj obljubil, / a obljube rade zamolčijo ceno, / to plačaš kasneje. Pa ja, / vse to že veva, ne pa tudi, / da človeka izgubiva takrat, / ko na izgubo pristaneva?” Izpostavlja tudi vprašanje, kako biti boljši človek in kaj narediti, ko enkrat zmanjka tistih “drugih”, ki jih krivimo za svoje življenje, v zaključku pa povzame filozofsko misel iz stare Grčije: “Človek, prepoznaj se!” V pesmi Vez ugotavlja, da smo tudi v samoti in ustvarjanju bližine nadvse različni, v Ekranih in Koroni pa se spopada s hipokrizijo sodobnega človeka, ki vse počne za zaslonom in na daljavo, v nenehni želji po tekmovanju, brez iskrene potrebe po poznavanju sočloveka: “… zato me ne vabi v tekmo, / ne s tabo ne s seboj, / če bi bil srečen, bi bil tišina, / bi bil predanost, prosti pad.”

Zanimanje za družbenopolitična oz. politološka vprašanja je Glorjana Veber spretno vpletla v pesmi, kot so Revolucija, Predsednik, Civilizacija, Sloventida, Vladarji in Volitve. V zadnji že na začetku kratko in jedrnato zapiše: “Volila bi poeta. Odšla bi k njemu / in mu dala glas. Volila bi ga s tišino …” V pesmi Priča, ki je v zbirki Razkošje zapisana v najbolj preprostem, na trenutke haikujevskem slogu, se pesnica distancira od hrepenenj in teženj drugih ljudi: “... ljudje smo radi na vrhu, / jaz pa znam biti samo priča”, medtem ko v pesmi Drugačnost že v uvodu pove, da je povsem običajna, saj vidi in občuti običajne stvari, čeprav jih ne zna umestiti v predale: “… povej mi, kaj so predali? Ali niso narejeni / za stvari, kot je riba za vodo in človek za svet? / Kako kogarkoli zapreti tja noter, v barvo kože, / spol, razliko, države? So predali nesreča?” V pesmi Civilizacija se pozabava z obiskom civilizacije, ki ne pozna ne prostora ne razdalje niti razlikovanja med življenjem in smrtjo. Na koncu ugotovi, da so prebivalci te civilizacije “neumno srečni”, saj niso omejeni z delitvami na Ego in Druge, ki jih za nas, Zemljane, omogoča že sam jezik z vzpostavljanjem realnosti skozi diskurz razlikovanja, zato taktično sklene: “In tako sem se odločila, da jih ne naučim svojega jezika.”

Tudi v pesmi z naslovom Besede ugotavlja, da so bile te ustvarjene za to, da nas povežejo v dialog in da nas manipulatorji poneumljajo, medtem ko v pesmi Medprostor išče presledke in razmike med eno in drugo besedo – mislijo. Pesem Telesa od začetka do konca preveva na videz nesmiseln klic “Jaz nisem Barbara!”, v katerem se poigrava z besedami barbar, baraba in raba …

Za pesniški jezik Glorjane Veber lahko rečemo, da je izredno razgiban, dinamičen, navidezno igriv in lahkoten, a v svojem izrazoslovju sofisticiran, subtilen in “razkošen”. Z vpeljavo simboličnih metafor, kritičnih refleksij in retoričnih vprašanj v njem ob vsakem branju najdemo sledi družbeno angažirane poezije. Vebrova po navadi začne pesem z duhovitim vprašanjem ali šokantno ugotovitvijo, se z njo v pesmi poigrava, pri tem pa s pomočjo izbranih asociacij, metonimij in ponovitev gradi napetost ter jo tu in tam podkrepi z verzi, ki delujejo kot nekakšni pesniški koani, kot sta verza “Bog je odsoten in na sestanku” ali pa “kdo lahko dvakrat stopi v isto pesem”.

Bralec se od vsega začetka ne more izogniti vprašanju, koga neki pesnica pravzaprav nagovarja, saj je celotna zbirka Razkošje napisana v drugi osebi ednine. Ta Drugi ni niti erotični objekt niti njen alter ego, temveč je zasidran v strukturnem medprostoru, ki ga šele za nazaj vzpostavlja kot subjekt. In čeprav Glorjana Veber ne skriva, da sta ji tišina in intuicija pomembnejši od miselnih ugank, v katerih se brezupno vrti v začaranem krogu jezikovnih omejitev, zunaj retoričnih in logičnih struktur ne zmore najti rešitve.

Naj končam s premislekom, ki preveva pesem Medprostor in celotno zbirko: “Barbarstvo, neumnost, intelektualizem, kam vse / posegam z jezikom, se ga razume tudi drugače / kakor skozi pomene? Morebiti pa to ni moj jezik / in zgolj bivam brez začetka in konca, izgovarjam se / iz duše v dušo, da strohni tudi premik iz ene / v drugo točko.”

Iz oddaje S knjižnega trga.