Vse to so teme Beograjskega tria, romana zunaj forme romana srbskega scenarista, režiserja in pisatelja Gorana Markovića, sina legendarnega igralskega para Olivere in Radeta Markovića. Je pripadnik znamenite praške šole jugoslovanskih režiserjev, ki se je na filmski šoli FAMU šolala v času sovjetske okupacije Češkoslovaške in sredi sedemdesetih let, po Titovem pogromu črnovalovske generacije, postavila temelje neki novi, idejno sveži kinematografiji.

Ne pretiravamo, če rečemo, da je bil Marković ne le sopotnik, temveč aktiven udeleženec vzhodnoblokovskega političnega in umetniškega prostora, zato je knjiga Beograjski trio logična posledica in seštevek njegovih ustvarjalnih preokupacij, roman o najmračnejšem, a tudi najbolj intrigantnem obdobju Titove Jugoslavije. Beograjski trio ni običajen roman, temveč nekakšna epistola, lepljenka časopisnih člankov, uradnih dokumentov in policijskih in vojaških poročil, dnevniških zapisov, diplomatske korespondence, čustvenih pisem družinskim članom, dešifriranih vohunskih sporočil in kar je drugega – atraktivna forma o atraktivnem zgodovinskem času, kjer nastopajo tako resnične zgodovinske osebnosti (npr. Aleksander Ranković in drugi člani vojaškega in partijskega vrha) kot izmišljene osebe, ki služijo nekonvencionalni naraciji. Nad vsemi pa osrednji junak, mladi Lawrence Durrell, angleški pisatelj in novinar, avtor znamenitega Aleksandrijskega kvarteta, ki se je leta 1948 kot tiskovni ataše na britanskem veleposlaništvu znašel v politično nestabilnem Beogradu.

Beograjski trio prepričljivo deluje na dveh ravneh, kot obsodba informbirojskega terorja, Golega otoka in hkrati ustanovljenega zapora za ženske, sprva na meji z Romunijo in kasneje na Svetem Grgurju nedaleč od Golega otoka, pa tudi kot transkontinentalna bondovska pustolovščina, kjer Lawrence Durrell nastopa v vlogi nespoštljivega, nezanesljivega in avtoriteti nenaklonjenega vohuna, ki v vlogi tiskovnega atašeja nastopa le pravno formalno, v resnici pa v Jugoslaviji išče ostanke nepovratno usihajočega rojalističnega gibanja.

Nekaj viteškega je v Durrellovem liku, ki skuša pred prevzgojnim zaporom rešiti svojo ljubimko, učiteljico srbohrvaščine in ženo Stalinu naklonjenega oficirja, pa tudi nekaj hedonistične bahavosti, imanentne junaku romanov Iana Fleminga, o čemer priča npr. epizoda z Göringovo limuzino, v kateri se Durrell pripelje na Dedinje in jo skuša prodati Titu! Lahko bi mu rekli tudi informbirojevsko-boemski Bond – kot mednarodni operativec prispe v Beograd prek Buenos Airesa, Pariza in Londona, druži se s Henryjem Millerjem in Anais Nin, prijateljuje z ideološkimi nasprotniki – jugoslovanskimi generali – in od njih terja usluge. Pred nami je skratka lik, "večji od življenja", zato se upravičeno lahko vprašamo, koliko je v njem resničnega in koliko izmišljenega – in do katere mere so v knjigo vključeni dokumenti avtentični. Durrell je po koncu službovanja v Beogradu objavil roman Beli orli nad Srbijo, v katerem je v slogu Grahama Greena popisal svojo jugoslovansko izkušnjo. Ta roman je bil fikcija, podobno pa bomo morali jemati tudi Beograjski trio – ali vsaj kot zgodovinsko parabolo, sijajno zamišljeno fabulacijo pomembnih dogodkov povojne Jugoslavije.

Iz oddaje S knjižnega trga.