Z zadržkom zato, ker je knjiga Od Talesa do tebe veliko več kot pesniška zbirka. Združevanje in povezovanje filozofije in poezije imata namreč kar nekaj posebnosti. Ker verzi govorijo o znanih filozofih, je videti, da bi bilo treba za ustrezno razumevanje in sprejemanje tega pisanja poznati zgodovino filozofije. Taka vednost je morda res prednost, vendar pa velja poudariti, da bo knjiga spodbudno in zanimivo branje tudi za tiste, ki bolj malo vedo o razvoju filozofije in jih srečanje s pomembnimi filozofi šele čaka.

Gorazd Kocijančič v svojih pesmih razgrinja ontološka, gnozeološka, hermenevtična, etična in tudi politična vprašanja in odgovore nanje ter posega na teološko področje. Ustavi se pri začetnikih filozofije v stari Grčiji in prehodi dolgo pot od predstavnikov kozmološkega, antropološkega, sistematskega in helenističnega obdobja, patristike in sholastike, pa vse do racionalizma, empirizma, nemške klasične filozofije, filozofije življenja, historičnega materializma, fenomenologije, eksistencializma, strukturalizma in še marsičesa. Pesniška upodobitev je natančna in ničesar ne odvzema izvirni filozofiji, čeprav beseda apokrif pomeni nepristen, skrit, skriven in celo ponarejen spis.

O naukih velikih filozofov izvemo iz druge roke, saj o njih govorijo hetere, sorodniki, sužnji, učenci in prijatelji, pred nami je tudi napis na nagrobnem kamnu, tu in tam kak filozof spregovori kar sam. Pri večini pesmi so napovedi, in sicer odlomki iz del, verzi, med njimi Lorcov in Šalamunov, spominski utrinki in stališča. Nepomembneži si v pesmih včasih dovolijo kritizirati velike filozofe in dvomiti o njihovih trditvah. Kdaj pa kdaj so neznani ljudje do modrecev nesramni, nespoštljivi in predrzni. Banalizirajo njihove ideje in si domišljajo, da s tem rušenjem in načenjanjem nečesa velikega sami postajajo pomembnejši. Morda se skušajo obvarovati pred močjo misli, saj resnica lahko tudi ubija. Nekateri filozofi so bili zvesti svojim naukom za ceno življenja.

Sorodna novica Gorazd Kocijančič: O nekaterih drugih

Pri vsem tem je poglavitna Kocijančičeva izvirna filozofija. V vrhunsko izbrušenih verzih in izbranih metaforah tke svojo filozofijo o življenju, minljivosti, smrti, položaju v kozmosu, naravi, pogledu onstran, večnosti ter tudi o čutnosti in ljubezni. Avtor ponuja paleto usodnih vprašanj in odgovorov nanje, v nekaterih pesmih z blago ironijo in parodijo govori o človekovem bivanju zdaj in tukaj, njegovem zemeljskem času in zavezanosti bogu ali bogovom. Dopušča skrivnosti, skritost in zastrtost, prizanesljiv je do človekove majhnosti in hkrati nazoren v prikazovanju njegove silne moči, obvladovanju življenjskega položaja, ujetosti in vpetosti v kozmos ter hkrati zmožnosti, da se dvigne nad vse obstoječe, se preda refleksiji in išče presežno. Kljub iskanju te vrste ostaja človek iz mesa in krvi, posameznica ali posameznik, ki se ozira za resnico, hrepeni in ljubi, minljivo bitje z zavedanjem neponovljivosti trenutka in navzočnosti drugih ljudi, ki so zanj bodisi darilo bodisi grožnja. Taki, ki veliko vedo, se znajo z obstoječim in svojim stanjem tudi sprijazniti ter kljub oviram, nevšečnostim in ogroženosti vztrajati, zreti v prihodnost in iti naprej. Svet je zanje vznemirljiva pustolovščina.

Mnenje o filozofih je podano posredno, avtor se na videz odmakne od tega, da bi vrednotil sam, toda izbira filozofemov govori o tem, kaj mu filozofi pomenijo. Očitni so prizanesljivost, vživljanje, strpnost in celo neke vrste sočutje. Poglavitno naj bi bilo filozofsko sporočilo, toda Gorazd Kocijančič nam v stihih predstavlja žive ljudi, tako razumska kot čustvena bitja, slavna ali odrinjena, srečna ali globoko žalostna, tako zmagovalce kot poražence. Življenje je burno in glasno, zato se jim hoče tudi tišine. Skrivnost je pogosto večja od besed. Toliko vsega jih oklepa, duša je zastrupljena s filozofijo. Radi bi bili svobodni.

Pesmi Gorazda Kocijančiča so napisane v prosti obliki, v večini prevladuje ritem, nekatere so videti kot poezija v prozi, druge imajo kitice. Pesnik jih včasih strne v likovno podobo in verze vstavi v geometrijske like ali pa na levi strani iz njih sestavi nekakšne stopnice in s tem simbolizira vzpenjanje. Ohranja pravopisna pravila in določila, tu in tam pa so pesmi napisane brez ločil, med posameznimi besedami so daljši presledki, v besede so zarezani oglati oklepaji. Nekateri pojmi so napisani z veliko začetnico ali v ležečem tisku in jim je s tem pripisan poseben pomen.

V pesniški zbirki ali zgodovini filozofije v verzih Od Talesa do tebe, Apokrifna zgodovina evropske filozofije ohranjata veljavo tako filozofija kot poezija. V njunem spoju nastaja nova stvaritev, celota z izjemno globino, subtilnostjo in pomembnim védenjem. Kocijančičeva zakladnica pesniško podane filozofije je novost v slovenski poeziji in filozofiji, domiselna spojitev dvojnosti, ki bo zagotovo zapustila globoko sled. Filozofski pojmi in sintagme v pesniški obliki zvenijo sveže, prepričljivo in z vabljivo lepoto.

V sklepnem delu knjige je Gorazd Kocijančič pojasnil razloge za mešanje književnih zvrsti in zlitje zgodovine filozofije in poezije. Prepričan je, da ima mišljenje svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost pregnantno izražati filozofske uvide in zamisli. Pesem je lahko orodje, s katerim se je na poseben način mogoče dotikati preteklosti mišljenja. Avtor omenja pisce, ki so filozofijo strnili v pesniško obliko in so torej že pred njim pisali pesniško zgodovino filozofije. Kot moto svojih pesmi navaja verze zahodnih pesnikov, saj so zanje filozofske knjige in njihovi avtorji, kot pravi, vse do danes ostali skrivnostna bitja, vredna občudovanja, premišljevanja in doživetega upesnjevanja.

Iz oddaje S knjižnega trga.