Obvezno branje za vsakega berlinskega navdušenca in/ali nostalgika. Foto:
Obvezno branje za vsakega berlinskega navdušenca in/ali nostalgika. Foto:
Gospod Lehmann na platnu
'Zakaj pravzaprav ne loviš kuncev?' je vprašal psa (preden ga je napil z viskijem). To je pač gospod Lehmann.

Berlin, 1989. Frank Lehmann ali gospod Lehmann, kot ga prijatelji v šali kličejo zaradi "častitljive" starosti (29 let, kmalu jih bo dopolnil 30), se je v Berlin, natančneje v Kreuzberg (meji na vzhodni Berlin, ki se nahaja takoj za zloglasnim zidom), pred desetletjem priselil iz Bremna. Po neki prekrokani noči v Domislici, kjer dela kot natakar, mu v zgodnjih jutranjih urah na prazni ulici pot prekriža nadležen pes in nenavadni dogodki, ki zmotijo Lehmannovo življenjsko rutino, si začnejo slediti kot po tekočem traku: njegovi starši napovejo svoj prvi obisk pri njem v Berlinu (kar gospodu Lehmannu nikakor ni všeč, saj ve, da jih bo razočaral), zaljubi se v lepo kuharico Katrin, njegovemu najboljšemu prijatelju Karlu pa se čisto zares zmeša … Da padca zidu niti ne omenjamo.

Regener rahločutno piše o gospodu Lehmannu, rahlo nevrotičnem melanholiku, ki filozofsko (lahko bi ga označili kar za neke vrste eksistencialista) razpreda o življenju, predvsem pa o stvareh, ki se dogajajo njemu samemu. Gospod Lehmann živi v svojem malem svetu v že 28 let precej izoliranem območju znotraj ograjenega zahodnega Berlina, Kreuzbergu (že Kreuzberg 61, od njegovega SO 36 oddaljen le zaradi druge poštne številke, je za g. Lehmanna daleč!), v soseski umetnikov, študentov, posebnežev in tudi čisto navadnih "luzerjev" … Znotraj tega malega sveta je še manjši, sestavljen iz Gostilne na tržnici, Domislice, Lehmannovega nadležnega delodajalca Erwina, najboljšega prijatelja Karla, lepe kuharice Katrin, kristalnega Rainerja ….

Vdor v ta mali svet predstavlja že prej omenjeni obisk staršev. Ne, gospod Lehmann ne mara sprememb. In morda prav zato v duhu menda za tisti čas značilnega zahodnonemškega pogleda niti noče slutiti, kaj vre pod površino in kako blizu je velikanska zgodovinska sprememba, ki se bo zgodila prav na njegov rojstni dan, 9. novembra 1989. Izkušnji z zloglasnim vzhodnim blokom pa se gospodu Lehmannu vendarle ne uspe v celoti izogniti: starša ga zadolžita za dostavo 500 mark neki sorodnici v Vzhodni Berlin, a gospodu Lehmannu (v njegovem slogu) "veliki podvig" ne uspe. Marke mu na prehodu vzamejo in ga pošljejo nazaj na Zahod (to se "po naključju" zgodi ravno 5. novembra, na dan, ko so bile na Alexanderplatzu v osrčju vzhodnega Berlina velike demonstracije). Nato gospoda Lehmanna prevara lepa kuharica Katrin , in to s kristalnim Rainerjem (in to kar na Vzhodu!), njegov najboljši prijatelj Karl pa ravno na Lehmannov rojstni dan doživi živčni zlom. Kaj mu preostane drugega, kot da (spet) spije preveč piva in med klavrnim proslavljanjem rojstnega dne izve, da zidu ni več …

Kultni literarni prvenec Svena Regenerja (ki je bil »po naključju« rojen leta 1961, ko je »zrasel« berlinski zid), soustanovitelja in pevca, trobentarja, kitarista in tekstopisca kultne glasbene skupine Element of Crime, je prvič izšel leta 2001, samo v Nemčiji so Gospoda Lehmanna prodali v več kot milijon izvodih. Leta 2003 je Leander Haussmann po knjižni predlogi posnel istoimenski film – za scenarij je Regener, ki je znan po tematiki "tragične romantike luzerjev" ter melanholičnem in razmišljujočem tonu tako v svojih besedilih kot prozi, včasih mu polaskajo kar z oznako "nemški Leonard Cohen", prejel nemško filmsko nagrado za najboljši scenarij leta.

V Gospodu Lehmannu se prepletajo natančna študija "nekega čisto navadnega človeka", eksistencialna kriza ob pomembni življenjski prelomnici, 30. rojstnem dnevu: "Sranje je, če si trideset, hipoma imaš preteklost za sabo …", in opis vzdušja v Berlinu tik pred padcem zidu, ki ni obšlo niti največjih flegmatikov. Roman je poln duhovitih dialogov in vsakdanjih situacij, ki so v družbi gospoda Lehmanna zares smešne …

Približno "kreuzberški" občutek iz časov, ko je berlinski zid še stal, dandanes lahko doživite le še v vse bolj trendovskih soseskah Friedrichshain ali Prenzlauer Berg, kamor se je iz Kreuzberga preselil tudi Sven Regener. V Kreuzberg pa se brez (pre)velikih pričakovanj raje odpravite na turško pico.

Alenka Klun