Bržkone je svet tudi zato tako izrazito polivalenten: enkrat je biološka zakonitost, drugič sociološka danost, tretjič teleološka shramba smisla in tako naprej. Brez dvoma je pesniški svet edini, ki subtilno združuje najrazličnejše dimenzije stvarstva, od vesoljne materije in človeka kot duhovnega bitja do tostranstva in onostranstva. Pesniški svet je torej emblematično utelešenje celostnosti bivajočega, edino tukaj se odločno briše postkartezijanska asimetrija med subjektom in objektom.

V nasprotju z večino takšnih in drugačnih teorij pa pesniška zbirka Gregorja Podlogarja Svet in svet že z naslovom pogumno opominja, da obstoječi človekovi pogledi na svet in življenje v njem še zdaleč niso neovrgljivi, temveč je vsak izmed njih zgolj bolj ali manj prepričljiva miselna igra in kot tak povsem prepuščen neomajni samovolji človekovega intelekta. A ne samo to. Vse intenzivneje se "pretaka svet / iz enega sveta / v drugega". Gre seveda za nastajanje tistega "drugotnega" (virtualnega) sveta, kakršnega nam kažejo zloglasni računalniški zasloni in preostala digitalna tehnologija. A tokratna interakcija med realno in virtualno manifestacijo sveta niti najmanj ni pripeta na prag kakega kibernetskega prostor-časa, temveč v kombinaciji s Podlogarjevo iskrivo kritiko novodobne materializirane civilizacije vsebuje izjemen tematski angažma. Pesnik se namreč že na začetku ostroumno in zelo načelno loteva detajlne »analize« družbe, v kateri prebiva, medtem ko človekova identiteta postaja digitalna. Pesmi so torej pravi tolmun podatkov, razgibanih dejstev in drznih asociacij in komentarjev. Nasprotno pa so posamezni verzi mnogo bolj aksiomatični, jedrnati in minimalistično zarobljeni. Kot taki ovijajo številne intertekstualne in intermedialne povezave ter z njimi vred pretanjeno opozarjajo, da se človekovo življenje nepovratno drobi hkrati navzven in navznoter.

Gregor Podlogar je eden osrednjih akterjev svoje generacije na področju ostrega protiglobalizacijskega diskurza. Njegove dosedanje pesniške zbirke si večinoma bodisi nadevajo robat empirično-analitični plašč bodisi glasno negodujejo nad duhovno oglušelostjo sveta. Nič čudnega torej, da se iz njih izlegajo predvsem bolj ali manj družbeno izsledljive tematsko-vsebinske pojavnosti, ki se povečini gibljejo od postmodernega kapitalizma in najrazličnejših oblik mobilnosti vse tja do množičnega potrošništva in digitalne prihodnosti. Tudi pod gladino zbirke Svet in svetni veliko drugače. Morda zato, ker živimo sredi prelomne dobe, ko celo tisti pesniki, "ki so pred leti bivali v gozdovih / in šotorih, zdaj porivajo vozičke po velikih nakupovalnih centrih". Le da Gregor Podlogar tokrat že kar malce preveč navdušeno linča "svojega" krivca za nastalo situacijo, in sicer koga drugega kot milenijsko (kibernetsko) revolucijo, ki da nas je hipoma "pospravila v prazno sobo ogledal".

Pesniška zbirka Svet in svet si po eni strani očitno prizadeva za modernistično hegemonijo imaginacije, po drugi strani pa se pohlevno klanja postmodernističnim permutacijam prostora. Kot taka ves čas ambivalentno manipulira z novo (stehnizirano) eksistenco sveta in si nadvse kritično ogleduje kozmično in digitalno evropejstvo in spiritualno tragiko sodobnega človeka. Iz njenega besednjaka počasi izginjajo ne le krmežljave in plitve podobe, ampak tudi izrabljene metafore in izpraznjene pomenske mreže. Proč jih odrivajo predvsem Podlogarjevi poglobljeni premisleki, ironični komentarji, medbesedilni poudarki, neverjetno nagli nizi asociacij in pogosti vizualni (neoavantgardni) prebliski. Zlasti slednji generirajo prožno pesniško govorico, ki pod vplivom današnje popularne in tehnokratske kulture hlastno pretresa znano hegeljansko idejo o sveti igri sveta. S to razliko, da Podlogarjeva vizija "pravega" (prabitnega) sveta ni neka romantična ali filozofska predstava, marveč mnogoznačna projekcija posebne vrste. Z nje namreč curkoma lije magična dih jemajoča svetloba, kakršne smo deležni predvsem pozimi, ko zvezde svetijo najmočneje in se nam zdi, da "veliko daje veliko" in je »spet vse čudež«. Kajti to je pravzaprav idejna prispodoba za svet iskrive človeške medsebojnosti, ki edini zmore parirati še tako mamljivim virtualnim razdaljam samo zato, ker nikdar ni nikjer drugje kot zmeraj izključno tukaj in zdaj z nami.

Lucidno brstenje podob, ekonomičnost izrazja in gibko miselno pretakanje so tri daleč najobetavnejše lastnosti, ki krasijo pesniško zbirko Svet in svet ter pri tem prepričljivo kažejo, da kolikor bolj sebičen in brezobziren je svet, toliko silneje se poeti podijo za njegovimi novimi naplavinami smisla in optimizma. Gregor Podlogar jih namreč bralcu predoča z zares veliko potrpežljivostjo in blagodejno vitalistično orientacijo. Torej tudi tako, in to je še posebej pohvalno, da si namesto mogočnih palač s tega ali onega (virtualnega) sveta rajši izbere tisto eno in edino, ki zadnje čase vse premalokrat šteje – življenje.

Martina Potisk, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).