V svojih predavanjih o estetiki je Hegel med letoma 1817 in 1829 govoril ne o Lepoti, kakršno poraja narava, ampak o Lepoti v umetnosti, Lepoti, katere bistvo je Duh. Pri Heglu je umetnost čutna predstavnost absolutnega Duha kot ideala, oziroma če povzamemo Heglovo definicijo: umetnost je razodevanje Ideala, ki je Duh stvari, ki se je pokazal čutom. Vendar pa umetnost nikoli ne postane najčistejši izraz absolutnega Duha, tega je mogoče povsem priobčiti le v filozofiji, le v njej se nahaja "prosto mišljenje absolutnega Duha", le tam najdemo "področje resnice na njej sami in ne le relativnega resničnega". Vmesno polje med filozofijo in umetnostjo je religija, katere pomanjkljivost v odnosu do filozofije tiči v tem, da Absolutnega ne dojame, ampak ga le predstavlja. Čeprav do Absolutnega ne dospe, končni cilj umetnosti ostaja predstavitev absolutnega Duha, kar pa se umetnosti v različnih obdobjih različno posreči – po tem Hegel razločuje simbolično, klasično in romantično umetnost. In glede na ta tri razdobja Hegel tudi klasificira arhitekturo.

Arhitektura je za Hegla sicer najokornejša in z intelektualnega stališča najbolj nema umetnost; kot najbolj univerzalno umetnost pojmuje Hegel pesništvo, najlepša umetnost po Heglovem mnenju pa je kiparstvo. V njem so se najbolj odlikovali Grki, ki jih ima Hegel za najbolj nadarjeno ljudstvo in ki so ustvarili klasično umetnost, idealen slog, ki, kot pravi Hegel, "lebdi v sredi med zgolj substancialnim izrazom stvari in popolnim izstopom [Heraustreten] k ugajajočemu [Gefälligen], kar, drugače povedano, pomeni, da gre za slog, ki uravnoteženo biva med popolnoma stvarnim in navzoče posnemavajočim, strogim simboličnim slogom ter ugajajočim, prijetnim slogom, za katerega je značilno, da »se vsepovsod kažejo posamezne male podobice, okrasje, lišp, jamice v licih, drobcen lasni nakit, nasmeški, raznolike gube na oblekah, vabljive barve in oblike, vpadljivi, težavni, a vendar neprisiljeni gibi in drže itd.".

Preden izrazimo Heglov pogled na klasično umetnost, ki je civilizacijsko na jvišja, si dovolimo še drobno zastranitev, ki govori o tem, da evolucija umetnosti ni univerzalna, ampak variira tudi med narodi. Tako o sočasni umetnosti Francozov in Nemcev zapiše: "Zlasti Francozi se posvečajo laskavemu, mičnemu, bogatim učinkom in so zategadelj to lahkomiselno, všečno obrnjenost k občinstvu izoblikovali kot tisto najvažnejšem, saj tisto pravo vrednost svojih del iščejo v zadovoljitvi drugih, v njih hočejo vzbuditi zanimanje in nanje učinkovati. /…/ Nasprotno pa mi Nemci pretirano terjamo takšno vsebino umetniških del, da z njihovo globino umetnik potem zadovolji samega sebe, ne meneč se za občinstvo, ki se mora samo znajti, se pomujati in si pomagati, kakor ve in zna."

Nekaj desetletij za tem, ko je J. J. Winckelmann grško arhitekturo ozna čil z izrazom »tiha veličina in plemenita preprostost«, je Hegel o klasični umetnosti zapisal, da lahko v njej občudujemo "tisto najvišjo živost v neki lepi tihi veličini, kakršno lahko občudujemo v Fejdijasovih delih ali pri Homerju. Gre za živost vseh točk, oblik, obrazov, gibov, udov, v katerih ni nič brez pomena in neizrazno, temveč je vse dejavno in učinkujoče, in po kateri koli plati že bi umetniško delo utegnili motriti, povsod kaže vzgib, utrip svobodnega življenja samega; za živost, ki pa bistveno predočuje le eno celoto, je izraz le ene vsebine, ene individualnosti in enega dejanja".

Hegel, ki se je za antiko navdušil prek Hölderlina, vidi v antiki edino obdobje, ko umetnost zares opravlja svojo nalogo. Le tedaj imajo namreč ljudje predstavo o Absolutnem kot o svobodni subjektiviteti, zaradi česar zmore biti človek v svoji resničnosti sam zase, sam svoja, kot bi se izrazil Leibniz, monada, sam svoja izpolnjena in zaokrožena entiteta. Ne išče izpolnjenosti v neki drugi realnosti, ampak do nje dospe tukaj in zdaj. Zato tudi zmore v svoji umetnosti izraziti absolutnega Duha in v njegov tempelj "vstopi Bog sam". Ta umetnost je tako edina izraz resnice na sebi, in ko govori Hegel o izumrtju umetnosti, ne govori, da umetnost umira v zgodovinskem smislu, ampak da izgublja oziroma da je njen pomen za spoznavanje resničnega relativiran. To se izkaže v tretjem obdobju umetnosti, v romantični umetnosti ali umetnosti krščanske ere, ko umetnosti umanjka vsebina in sporočilnost.

Če se povrnemo k arhitekturi, ki je po uvodu, v katerem Hegel poda zgoraj strnjeni pogled na umetnost, bistvo knjige, ki je predmet pričujočega besedila, je na tem mestu terjano še pojasnilo, zakaj je arhitektura prva in obenem najbolj bazična, najbolj 'gorjačasta' umetnost. Zrasla je namreč iz vnanjskega smotra, potreba po njej obstaja namreč zunaj umetnosti v zadov oljitvi določenih povsem objektivnih potreb vsakodnevnega življenja. Vendar pa se že skoraj hkrati s kočo – bivališčem – pojavi tudi koča – bivališče Boga – in iz te se razvije arhitektura kot simbolična forma umetnosti, kot posebna umetnost, ki podobno kot skulptura stoji "samostojno sama zase in svojega pomena nima v kakšnem drugem smotru in potrebi, ampak ga nosi v sebi samih". Ta opis posebej ustreza arhitekturi klasičnega obdobja, ki arhitekturo dojema podobno kot kiparstvo, v katerem se antična kultura še posebej odlikuje, in tako gradi arhitekturo, ki je arhitektonsko ohišje, analogno ideji, v kateri antični človek živi in ki je prisotna v dejanskosti.

Tretja stopnja arhitekture pa je romantična, o kateri Hegel govori tudi kot o mavrski, nemški ali gotski, in ki je obenem funkcionalna, smotrna kot zbirališče za državljanske ali religiozne potrebe ter se hkrati "ne meneč se za ta smoter, zase samostojno izoblikuje in dviga kvišku". Preden Hegel svoje nazorovanje arhitekture podrobno razčleni v obravnavi različnih konkretnih arhitekturnih form znotraj posameznih razvojnih stopenj, le te še strnjeno povzame: "Arhitektura /…/ je umetnost na vnanjskem [Kunst am Äußerlichen], tako da v arhitekturi bistvene razlike sestojijo v tem, ali vnanjaskost dobi svoj pomen na samem sebi (simbolična arhitektura, op. P. B.), ali je obravnavana kot sredstvo za neki od nje drugačen smoter (klasična arhitektura, op. P. B.) ali pa se v tej služnosti hkrati kaže kot samostojna (romantična arhitektura, op. P. B.)."

Heglova estetika je izraz njegovega razumevanja človeka in v tem predvsem njegovega vrednotenja človeka, v jedru katerega stoji privilegirani položaj, na katerega postavi razum. Intelekt je človekov največji dar in krona narave in zato je absolutna Lepota lahko le umna Lepota, porodijo pa jo lahko le najbolj umni ljudje, ljudje že preživele antike, zaradi česar je tudi umetnost tik pred smrtjo. Ne zato, ker jo je človek prerasel, ampak zato ker je človek degradiral in se malodane približal tisti predcivilizacijski stopnji, na kateri človekovo ustvarjanje opisujejo besede: "Prve oblike, prve predočitve so okorne, abstraktne so v tem, da jih obvladuje ena sama predstava oziroma čustvo, v tej svoji raztrganosti in navidezni raznolikosti so v resnici vsebinsko preproste, malopovedne." V upanju, ki mu ga vliva tudi misel na velikega Napoleona, misel na možnost materializacije približka Absoluta, o katerem piše: "Videl sem cesarja – to svetovno dušo -, ki je jahal iz mesta spoznanja. /…/ ta nenavaden mož, katerega je nemogoče ne občudovati," filozof, s katerim se nemški idealizem dovrši, sklene: "Človek sme le upati, da se bo umetnost vedno bolj vzpenjala in se izpopolnjevala, ampak njena forma je prenehala obstajati kot najvišja potreba Duha."

Polona Balantič