Pripoved se dogaja v Batavii, današnji Džakarti na otoku Javi, ki je bil do srede 20. stoletja nizozemska kolonija. Oeroeg ima ves čas tudi metaforično oziroma simbolno vlogo, ki izvira že iz njegovega imena in ki pride še posebej do izraza ob bridkem koncu. Ime Oeroeg namreč ne obstaja, po zvočnosti pa, kot je v zaključnem besedilu zapisala avtorica Hella S. Haasse, v sundščini spominja na pokop, kopanje jame ali velike luknje. Danes ta beseda, ki ni v splošni rabi, domorodskim prebivalcem pomeni zemeljski udor.

Dečkovo ime deluje v vlogi metafore vsaj dvakrat. Najprej se v pripovedi zgodi tako imenovani vodni udor, ko skrivnostno Črno jezero, Telago Hideung, o katerem krožijo temačne govorice, s podvodnimi ovijalkami pogoltne Oeroegovega očeta, potem ko je iz naročja smrti rešil sinovega prijatelja, prvoosebnega pripovedovalca. Še bolj pa ime napoveduje pokop prijateljstva oziroma pripovedovalčevo spoznanje, da je v deželi, kjer je preživel dobršen del življenja, postal nezaželen tujec. Njegovi spomini, nastali po vrnitvi na Javo ob koncu študija na Nizozemskem, so slovo od prijatelja in od dežele, ki so si jo njegovi predhodniki nekoč s silo prisvojili. Ne le da se dečka z odraščanjem vse bolj zavedata različnosti svojega položaja v hierarhiji kolonialnega sistema, Oeroeg postane celo član osvobodilnega gibanja. Razpoka med njima se prelevi v nepremostljiv prepad, ko se srečata ob Črnem jezeru. V prijatelja naperjen revolver in upanje slednjega, da je to zgolj privid, ne pomeni strahu pred bližino smrti, temveč, paradoksalno, prinaša mnogo bolj bridko spoznanje.

Veristična pripoved sledi tesnemu prijateljstvu med dečkoma, kot ga natančno popisuje zdaj odrasli mladenič. Z brskanjem po spominih o brezskrbnem otroštvu in odraščanju v Indoneziji želi »shraniti podobe tistih let, preden gredo povsem v pozabo in so le še dim v vetru.« Zave se tudi, da je javanskega prijatelja poznal zgolj površno in da ga nikoli ni zares razumel. Tako kot kolonialisti nikoli niso razumeli ljudi, katerih zemljo so si polastili. Zato je primerjava prijatelja z vodno gladino skrivnostnega jezera brez uvida v njegove globine še ena metafora v nizu številnih tovrstnih odsevov v tej kratki, a bogati knjižici. »Poznal sem ga, tako kot sem poznal Telago Hideung, kot zrcalno gladino, nikoli pa nisem prodrl v njegove globine. Je prepozno? Bom za vedno tujec v svoji rojstni deželi, na zemlji, iz katere se nočem izruvati? To bo pokazal čas.«

Črno jezero je knjiga o prijateljstvu, ki se je na neki točki prelomilo v svoje nasprotje, o nikoli poravnani krivdi, o razkroju družine in njenih posledicah, o osamljenosti, o tujstvu tako na tuji kot na domači zemlji. Predvsem pa je knjiga o nizozemski kolonialni preteklosti in o ranah, ki jih je zarezala v domorodno prebivalstvo. Kot taka je opomin kolonialni zgodovini nasploh, da vsakršen vdor na tujo zemljo in podrejanje domorodnega prebivalstva pomeni tragedijo za obe strani. In ne nazadnje, Črno jezero je tudi avtoričino slovo od rojstne dežele, zaradi česar neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca ni mogoče razumeti brez misli na njen alter ego.