Je delo, ki bi ga (ob nepoznavanju avtorja) po slogu prej pripisali ameriškemu kot francoskemu kulturnemu okolju.

Hervé Le Tellier ni kdor koli, prav tako ni padel z neba, med drugim je četrti predsednik nenavadnega lingvističnega društva, ki se je v šestdesetih letih poimenovalo Oulipo ali "Delavnica za potencialno književnost", katere člani radi eksperimentirajo s pripovednimi tehnikami, ki nastajajo na podlagi določenih zakonitosti in omejitev. Če je to res, potem si ne znam predstavljati, kako bi bil njegov zadnji roman brez restrikcij; Anomalija je drzna in brzostrelna avantura, ki jo je nemogoče klasificirati, še težje pa ukalupiti, in v tej zmuzljivosti tudi korenini največji čar romana, ki se sklene s skrivnostnim kaligramom in ki bi ga pogojno lahko poimenovali konceptualno-eksistencialni triler.

Roman združi kopico likov na čezoceanskem poletu od Pariza do New Yorka, ki jih nad Novo Škotsko dodobra pretrese silovita nevihta s turbulencami. Po tej adrenalinski izkušnji "se življenja teh likov korenito spremenijo"; to je največ, kar smemo povedati o izkušnji potnikov, med katerimi Le Tellier izpostavi peščico, plačanca z nešteto identitetami, montažerko, arhitekta, onkologa z diagnosticiranim rakom, deklico z oživelo žabo in nasilnim očetom, nosečo odvetnico za moralno spornega farmacevtskega velikana, nigerijskega popzvezdnika ter pisatelja in prevajalca, ki bo po travmatični izkušnji spisal roman Anomalija in takoj za tem storil samomor.

Le Tellier predstavi tudi mlada teoretika verjetnosti, ki po enajstem septembru spišeta Protokol 42 in ki ga ameriška vlada prvič požene v tek po omenjenem "dogodku" tri mesece pozneje, ko se po hudi nevihti in turbulencah v ameriškem zračnem prostoru na poletu iz Pariza isto letalo letalske družbe AirFrance pojavi z istimi potniki! Dogodek na letu 006 iz Pariza, ki ga oblasti preusmerijo v izolirano vojaško oporišče, bi se lahko zgodil v marsikateri avdiovizualni klasiki, a bom za referenco omenil le najbolj očitno, Serlingovo Cono somraka.

Le Tellier je, kot kaže, občudovalec angloameriške popkulture, roman na temo smisla življenja, identitete, Descartesa, izvirnika, kopije in upogibanja časa, si postavlja vprašanja o vlogi realnosti in simulacije ter ponudi literarizirano enciklopedijo ameriškega filmskega imaginarija, od Matrice do filmov Stevena Spielberga ali Christopherja Nolana.

Mimogrede omeni tudi Itala Calvina in – posredno – Douglasa Adamsa, čigar številke 42 ne gre posebej razlagati, satirično obračuna s francosko literarno sceno, medtem ko si teoretiki vseh religij sveta v huronsko smešnem poglavju E pur si muove prizadevajo razložiti veliki in nerazložljivi "dogodek". So potniki na letu 006 tri mesece kasneje dvojniki, replikanti, alter-egi ali kloni? Vznemirljivo vprašanje, zato knjigo v roke!