Po dolgoletnem zatišju, ko smo se slovenski bralci z japonsko književnostjo lahko seznanjali le preko izvirnikov (no, teh je bilo najbrž bolj malo) ali prevodov v tuje svetovne jezike, so v novem tisočletju tudi na slovenski knjižni trg pričeli počasi »kapljati« prevodi iz sodobne japonske literature. K temu so precej pripomogle tudi mlade generacije slovenskih japonologov (oddelka za japonologijo in sinologijo sta bila na Filozofski fakulteti v Ljubljani ustanovljena leta 1995), ki so v tem času uspeli v slovenščino prevesti kar lepo število romanov in kratkih zgodb (ne pa tudi poezije) in bralce navdušiti nad sodobnimi japonskimi pisci, še posebej Harukijem Murakamijem. Njihova zasluga pa je tudi ta, da lahko po novem japonsko literaturo prebiramo prevedeno neposredno iz izvirnika in ne prek angleških in nemških prevodov, za katere velja, da so pri prevajanju iz japonščine precej svobodni.

Po več romanih Harukija Murakamija, romanu Skoraj prosojna modrina Ryuja Murakamija, zbirki sodobne japonske kratke proze Najdeno v Tokiu in drugih, je tako na naše knjižne police priromala še pisateljica Yôko Ogawa, in kar je še posebej zanimivo, v manj kot šestih mesecih smo dobili kar dve njeni deli – romana Hotel Iris (Založba Tuma) in Darilo števil (Založba Učila), v zbirki Najdeno v Tokiu pa lahko prebiramo še njeno kratko zgodbo Solzni kristali.

Yôko Ogawa (1962) na domačem otoku velja za eno najbolj priznanih sodobnih avtoric, medtem ko je v tujini dokaj nepoznano literarno ime. Avtorica, ki je od leta 1988 objavila več kot 20 literarnih in neliterarnih del, je zanje prejela več nagrad, med njimi tudi najpomembnejšo japonsko literarno nagrado, ki jo podeljujejo mladim vzhajajočim pisateljem - nagrado Akutagawa. Njena romana Specimen prstanca in Darilo števil so prenesli tudi na filmsko platno, pri obeh filmih pa je sodelovala kot scenaristka.

Pisateljica, katere slog pisanja mnogi označujejo kot »murakamijevskega« (zaradi prepletanja realnega in nadrealnega dogajanja), je sicer v resnici ena izmed njegovih literarnih potomk, vendar z lastnim pisateljskim slogom. V svojih delih, tako kot mnogi njeni sodobniki, tematizira pereče probleme japonske družbe, kot so vse večja osamljenost in odtujenost posameznika, prikrito fizično in psihično nasilje, ki ga ponavadi izvajajo navzven povsem običajni, celo prijetni ljudje, in različne obsesije. Tista posebnost, ki jo ločuje od njenih pisateljskih kolegov je, da realno dogajanje vselej obda s skrivnostno in zloveščo atmosfero, medtem ko so najbolj kruta dejanja pogosto opisana izrazito lirično in poetično in pri branju dajejo vtis nekakšne vseprežemajoče mehkobnosti, ki blaži grozljivost zapisanih krutih dejanj.

Vsem naštetim lastnostim ostaja Yôko Ogawa zvesta tudi v romanu Hotel Iris, ki je v izvirniku izšel 1996. leta. V njem avtorica besedo prepušča 17-letni Mari, ki se zaplete v strastno ljubezensko razmerje s precej starejšim moškim, prevajalcem iz ruskega jezika. Mari odrašča v pustem obalnem mestecu, ki oživi le med poletno sezono. Ni običajna mladostnica, saj ne hodi v šolo (iz nje jo je izpisala mati, da bi ji lahko pomagala v družinskem hotelu Iris) in se ne druži z vrstniki. Tudi prevajalec ni običajen moški, živi popolnoma odmaknjeno življenje, obdan s skrivnostno smrtjo njegove žene, za katero so mnogi prepričani, da ji je na oni svet pomagal kar sam. In kot sta nenavadna onadva, takšna je tudi njuna ljubezen, »skregana« z vsemi romantičnimi predstavami o dveh zaljubljencih.

Mari in prevajalec se namreč zapleteta v sadomazohistično razmerje, ki spominja na tradicionalno japonsko erotično prakso zvezovanja z vrvjo, imenovano kinbaku ali shibari, prvič omenjeno v zgodnjem 17. stoletju. Ljubezenski užitek pa najbolj intenzivno doživljata takrat, ko je njuna bolečina največja oziroma, kot pravi Mari: »Šele takrat, kadar z menoj surovo ravna in sem ponižana na navaden kos mesa, šele takrat se globoko v meni porodi čisti užitek.« Neobičajna ljubezen je hkrati njun način soočanja s preteklimi travmami, tesnobo in sedanjimi strahovi. Mari se tako upira oblastni in tiranski materi, medtem ko prevajalcu daje vedno znova izginjajoč občutek, da resnično živi: »S tem, ko se popolnoma predam živemu mesenemu razpoloženju, se prepričam, da sem še vedno tukaj.«

Kako se njuna ljubezenska zgodba razplete, seveda tu ne bomo izdajali, naj le zapišemo še nekaj besed »ob rob teksta«. Kljub nenavadni, zaradi nekaj precej eksplicitnih seksualnih prizorov, najbrž za koga tudi kontroverzni vsebini, ki ob zapletu veliko obeta, se avtorica v nadaljnjem razpletu dogajanja vse bolj približuje trivialnim zgodbicam. Situacije postajajo iz poglavja v poglavje bolj banalne, atmosfera skrivnostnosti, ki obdaja ljubezensko zgodbo glavnih protagonistov, poceni efekt, uvedba nekaterih stranskih likov (prevajalčev nemi nečak) pa kaže na to, da se je avtorica ujela v zgodbo, sedaj pa ima težave s tem, kako jo pripeljati do konca. Problematični so tudi romaneskni protagonisti, saj so opisani izrazito površinsko, razlogi, ki jih vodijo v dejanja, pa so pogosto privlečeni za lase.

Ob tem se seveda pojavlja vprašanje, zakaj, kljub obsežnemu avtoričinemu opusu, v katerem bi našli tudi bolj kakovostne knjige, izbrati in izdati delo, ki ji prav gotovo ne more biti v ponos. Misel, da bo vse, kar je nenavadno in kontroverzno, pa čeprav roman prihaja iz Japonske, hkrati tudi pritegnilo bralčevo pozornost, je naivna. In ker smo v preteklih letih že dobili kar nekaj prevodov iz japonske literature, vemo, da ta lahko ponudi veliko več - pa ni nujno, da ravno Harukija Murakamija.

Kristina Sluga