Prvo predstavljajo romani Iana Fleminga, ki jih je britanski pisec objavljal v času hladnovojne histerije, drugo spektakularne filmske priredbe, praviloma zgolj ohlapno naslonjene na knjižne predloge, ki sta jih "Cubby" Broccoli in Harry Saltzman producirala od leta 1962 dalje.

Premiera prve bondovske filmske priredbe Dr. No oktobra leta 1962, ki je koincidirala s kubansko raketno krizo, je delovala kot dobro premišljena marketinška poteza. V ta politični kontekst pa bi se najlepše "usedel" prav Flemingov tretji roman Moonraker (objavljen leta 1955), ki smo ga pred kratkim prvič dobili v slovenskem prevodu. Razlogi so številni; prvič, imamo karizmatičnega zlikovca in prvaka manipulacije, drugič, postavitev jedrskih konic je promovirana kot "obrambni manever", in ne kot agresija, in tretjič, krize ne razreši vohunsko-operativni superjunak, kakršnega smo skozi filmske bondidade spoznavali od vsega začetka dalje, temveč običajen javni uslužbenec, tako rekoč pisarniški molj, čigar vsakdanjo rutino samo nekajkrat na leto prekine kakšna nepričakovana terenska zadolžitev.

Moonraker ima v opusu romanov o Jamesu Bondu posebno mesto prav zaradi svoje eksistencialno-introspektivne narave, tajnega agenta 007 prikaže v vsakdanji luči, v stanovanju, pri nakupu avtomobila, pri izpolnjevanju dolgočasnih pisarniških formularjev. Bond je skratka humaniziran, prehranjuje se v kantini in ves čas po malem dvomi o svojem početju, življenje tajnega agenta skratka ni prikazano kot serija s šampanjcem prepojenih avantur na eksotičnih lokacijah, temveč kot melanholična rutina. Bondovski neorealizem? Zakaj pa ne? Vsakdanje in zelo realistično deluje celo peščica izjemno dolgih in natančno popisanih poglavij ob kvartopirski mizi v elitnem klubu Blades, kjer Bond spozna glavnega antagonista Huga Draxa, retorično spretnega in neverjetno samozavestnega šarmerja, "večjega od življenja". Če se nam je zdelo, da je Fleming v prvencu Casino Royale (1953) igralniške spretnosti in prevare obdelal do popolnosti, smo se motili; v Moonrakerju je analizo atraktivnih prevar privedel na še višjo raven.

Za nameček se Moonraker odvije na domačih tleh, še najbolj spektakularni se zdijo dovrski klifi, kjer se odvije finalni obračun med agentom 007, njegovo začasno partnerico in Draxom, samozavestnim in nepopisno bogatim grdobcem s kopico obraznih anomalij, nekakšnim Elonom Muskom hladnovojne paranoje, ki namerava jedrske konice namesto za obrambne namene usmeriti proti konkretnemu cilju, ob tem pa seveda mastno zaslužiti. Kot pravi v spremni besedi Marcel Štefančič, je na tej točki mogoče najti najbolj subverzivni in cinični vidik Moonrakerja: da je konec sveta, jedrsko apokalipso, mogoče tudi kapitalizirati.