Pritegnila ga nista latovščina in brezosebnost izrazoslovja, značilnega za sodne dvorane, temveč ravno nasprotno, berljivost njihovih sodnih obrazložitev, "čista, natančna, ljubka proza", ki jo je gostitelj izdal tudi v knjižni obliki. Za McEwana ti sodniki niso bili neosebni stroji, ki v črnih haljah ob koncih procesov drdrajo suhoparne sodbe, temveč tako rekoč druščina literatov, ki kramlja in primerja svoje tekste ter kritizira dela tistih, ki so odsotni.

Roman V imenu otroka (The Children Act), v izvirniku izdan lani, na srečo ni postal apologija sodniškega dela ali proznih navdihov, temveč avtorjeva tradicionalna, večplastna obravnava številnih tematik, predvsem starševstva, moralne odgovornosti in strogosti zakona, pa motiva zmešnjave v človeških razmerjih, ki krasi piščeva najboljša dela.

Pri McEwanu ni nikoli nič preprosto, občasno so stvari kvečjemu rahlo shematične, v pričujočem primeru vloga osrednje junakinje, 59-letne sodnice družinskega prava Fione Maye, pri kateri se vse stvari zdijo v ravnovesju; težek, urgenten, medijsko odmeven in precedenčen primer se zrcali v prav tako nepričakovani krizi v njenem zakonu; kot soproga brez otrok odloča v zadevi, ki se tiče mladoletne osebe in njenega skrbništva; kot ljubiteljica (in izvajalka) klasične glasbe jo ganeta poezija in igranje violine sedemnajstletnega Adama, ki zaradi verskih razlogov odklanja transfuzijo, ki bi mu utegnila rešiti življenje ... Osrednja sodna obravnava in njene posledice so namenjene Adamovemu primeru, čeprav V imenu otroka jasno in kritično spregovori o vlogi mladoletnikov v sodnih primerih na splošno, je klic po zaščiti otrok, ki so v procesih, ko se starši sebično prepirajo za lastne interese, vse prepogosto kolateralna škoda in nazadnje izgubijo največ.

V novem romanu se je McEwan znašel na spolzkem terenu; starševstvo in skrb za otroke so poligon, kjer marsikdo pade v sentimentalnost, ceneno moraliziranje ali senzacionalizem. Lik Fione May se nekajkrat znajde na robu nelogičnih, komajda verjetnih odločitev, sploh ker je – še posebej v odnosu do moža, razočaranega nad njunim spolnim življenjem – definirana kot hladna, metodična, popolnoma ukalupljena oseba. McEwan njune poglede na intimo odlično ilustrira skozi dojemanje glasbe, moževa strast do džeza in improvizacije je v odločnem kontrapunktu do njenega vztrajanja pri klasiki. Ko mož govori o "odsotnosti vitalnosti, pomanjkanju občutka za sinkopiranje in svobode, slepemu uboganju predpisanega tempa in igranju not, kot so zapisane," ne govori le o njenem odnosu do glasbe in igranja klavirja, temveč o odnosu do ljudi okrog sebe. "Zato je študirala pravo, upoštevala je pravila."

Ampak če se McEwanovi pravnici občasno zaplete v osebnih odnosih, so ji stvari jasne vsaj v profesionalnem okolju. V družinskem pravu je negovanje krhkega razmerja med pravnim in moralnim ključnega pomena. V tem svetu je Fiona May uspešna, precej manj pa v zasebni sferi, kar potrdi "razmerje" z ozdravelim Adamom, ki ji sledi, piše poezijo in pošilja pisma, s pomočjo katerih McEwan v svojih romanih rad podaja pomenljive zaključke. Fiona May na intimni ravni - v odnosu do Adama - kapitulira ravno zato, ker ne zna improvizirati oziroma brati med vrsticami.

Simon Popek