V delih, postavljenih v čas socialističnega samoupravljanja, so v ospredju skoraj cankarjanska jermanovska ali ščukovska figura pravičnika, ki nastopa proti krajevnim vojvodam, v času tranzicije pa so te literarne junake nadomestili divji privatizatorji, včasih seveda v sporu z drugimi divjimi privatizatorji, pojavil se je kovček z denarjem in pisatelj je tranziciji sledil tako, da je zasledoval denar.

Zdelo se nam je, da se je Karlovškov pripovedni realizem zaradi kriminalizacije družbe žanrsko približal kriminalki ali političnemu trilerju, potem pa je v predzadnjem romanu Odvetnik zgodbo postavil v osemdeseta in v čas služenja vojaščine, da bi pokazal, kako je dolga roka partijskih stricev segla v zadnje kotičke nekdanje države. V romanu se je izrisalo - nakar smo se spomnili, da je Karlovšek tudi pisec družinskih romanov -, da je družina v takšnih prelomnih časov izpostavljena in se le s sodelovanjem vseh članov lahko ubrani in ohrani.

Bahamski dokument je družinski in tranzicijski roman. Udejanjanje pravice spremljamo skozi oči tožilke, ki se gre pogovorit o pogojih predaje s tajkunom, pri tem pa se izkaže, da je tajkun njen oče. Doživi še nekaj vrednostnih obratov pri razumevanju njegove vloge v gospodarskem kriminalu, predvsem pa dobimo vpogled v življenje ljudi, ki jim denarja ne manjka. Imajo vile in skrivne račune na Bahamih, finske podeželske vile in zasebna letala s slovenskimi kulinaričnimi specialitetami, spletno in spretno se pretikajo po svetovnih borzah in uporabljajo povezave z rusko mafijo in njenimi krepkimi oboroženimi fanti, ki skrbijo za varnost in zaščito poslovnih partnerjev. Kljub temu se zgodi nekaj sodnih preobratov (Karlovšek jih namreč pozna od znotraj, saj je pravnik in odvetnik) in nekaj atentatov in nasilja, veliko je prav trdih kriminalnih zapletov in krvavih poskusov likvidacij. Kadar gre za denar, so nekaterim dovoljena vsa sredstva in Bahamski dokument je bolj kot zgodba o pravici, kakor naj se izkaže skozi akterje v sodnem sistemu, torej sodnike, tožilce in obrambo, zgodba o družini, ki jo po dolgem času doleti in zadene resnica o njej sami, dolgo prikrivana resnica.

Namesto delovanja pravice, ki ima na alegoriji zavezane oči, da ne bi bila pristranska, Bahamski dokument tako govori o ozračju, v katerem mediji prejudicirajo krivdo tistih, ki jih hočejo kot grešnega kozla žrtvovati drugi, ki bi radi prikrili svoje nečedno početje. Državni sekretarji so tako najbolj nevarni tipi z močno institucionalno mrežo, proti katerim so tudi ruski varnostniki včasih nemočni. Vendar je v tem romanu bolj kot nasilje pomembno menjavanje vlog; tožilke v odvetnico, tajkuna v žrtev, ki se noče braniti, tožilca v očima, ki v nekem trenutku na procesu prizna, da obtoženi v takšnem razmerju sil nima nobene možnosti pravičnega sojenja – in tudi on prestopi, z odstopom. Zdi se, da hoče Karlovšek povedati, da v državi, kjer nas je samo za razširjen incest, kot pravi pregovor, z resnico v pravnem smislu ni nič, je pa zato več družinskih razkritij in hipnih zavezništev. Bahamski dokument je nenavaden vpogled v družbo in njeno razumevanje pravne resnice, napisan od znotraj in s poznavanjem finančnih sivih tokov.

Iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS), ki ji lahko prisluhnete v spodnjem posnetku.