"Pisatelj nikoli ne pozabi trenutka, ko prvič v zameno za zgodbo dobi nekaj kovancev ali pohvalo. Nikoli ne pozabi sladkega strupa nečimrnosti v krvi in verjame, da bodo, če mu uspe pred vsemi skriti pomanjkanje svoje nadarjenosti, literarne sanje lahko zgradile strop nad njegovo glavo, mu na mizo postavile topel obrok ob koncu vsakega dne in uresničile to, po čemer najbolj hrepeni: natisnile njegovo ime na bedni košček papirja, ki bo zagotovo živel dlje kot on sam. Pisatelju je usojeno, da se bo spominjal tega trenutka, kajti takrat je že pogubljen in njegova duša ima ceno."

Z zgornjimi vrsticami se začne roman Igra angela španskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafona, ki je pravzaprav predzgodba njegove uspešnice Senca vetra. V Španiji je Igra angela izšla že leta 2008 - imeli so rekordno začetno naklado, menda največjo v zgodovini španskega založništva -, v slovenščini pa smo jo v prevodu Veronike Rot dobili lani.

Zgodba romana se dogaja v Barceloni v 20. letih 20. stoletja in spremlja mladega pisatelja Davida Martina, ki od skrivnostnega založnika dobi "ponudbo, ki je ne more zavrniti". Je zgodba pisatelja, ki, tako kot najbrž vsi pisatelji, sanja, da bo s svojim pisanjem dosegel nesmrtnost, a se izkaže, da bo cena, ki jo bo moral plačati za to, morda previsoka ... Tudi v tej knjigi, tako kot v Senci vetra, ima pomembno vlogo mitično "pokopališče pozabljenih knjig" v srcu barcelonske soseske Raval, pa tudi knjigarna Sempere in sinovi.

David Martin piše črno kroniko za mestni časopis pod okriljem mentorja Pedra Vidala, dediča ugledne barcelonske družine. A David si želi preseči mentorjeve dosežke in sprejme ponudbo za pisanje Mesta prekletih, serije pogrošnih grozljivih romanov, uresniči pa tudi svoje sanje z romanom Nebeški koraki, v katerem pusti del svoje duše. S svojim delom pritegne pozornost skrivnostnega "patrona" Andreasa Correllija. Ta mu ponudi vrtoglavo visoko plačilo za knjigo – knjigo, ki bo imela moč, da spreminja srca in ume ...

Pomembno vlogo v romanu igra Isaac Sempere, lastnik knjigarne Sempere in sinovi in ded glavnega lika iz Sence vetra, ki Davida vpelje v labirint Pokopališča pozabljenih knjig, kjer si vsak od "posvečenih" izbere knjigo, ki jo "posvoji" in ji vdihne novo življenje. David si izbere knjigo Lux Aeterna avtorja z začetnicami D. M., kar močno zaznamuje tok njegovega življenja.

Tu se zgodba začne resnično razvijati. Knjigo odlikuje Zafonovo pisanje z bogatimi opisi, ki bralcu pred oči narišejo prizore, kakršno je usodno srečanje Davida in založnika Corellija, na katerem David "podpiše pogodbo s hudičem". Čeprav se David po srečanju počuti kot prerojen in o njegovih zdravstvenih težavah ni ne duha ne sluha več, se začnejo vrstiti skrivnostni, celo smrtonosni dogodki, ki se vse bolj bližajo Davidovemu krogu bližnjih, njegova "faustovska" zgodba pa je polna literarnih referenc. Seveda ne manjka niti tragična ljubezenska zgodba, ki dodatno zaplete že tako zapleteno razmerje med Martinom in Vidalom.

Zafonovi oboževalci bodo najverjetneje navdušeni tudi nad Igro angela, v kateri si je Zafon vzel še več časa za raziskovanje likov in dinamike med njimi, hkrati pa orisal like iz Sence vetra. Morda bi romanu lahko očitali le to, da se nekateri od zapletov, začrtanih v zgodbi, nikoli resnično ne razpletejo.

Igra angela je sicer lahko samostojno branje, a je globlji pomen iz romana mogoče izluščiti, če poznate prejšnji roman, kot v recenziji za Amazon ugotavlja Larry Nolen.