Kot otroku vrhunskih športnikov – oče je bil tekač čez ovire, mati odbojkarica – mu ukvarjanje s športom ni bilo tuje, pa vendar so se mu ob rednem televizijskem spremljanju poletnih olimpijskih iger zastavljala številna vprašanja. Od nesmiselnosti tiste stotinke sekunde, zaradi katere je nekdo boljši od drugega, do vloženega časa, ki je potreben, da do potankosti naštudiraš gibe ali preciznost pri nekem športu, in ne nazadnje, koliko discipline, truda, trme in samopremagovanja je potrebnih, da lahko nastopiš na takšnem dogodku, kaj šele, da zmagaš. Po njegovih besedah je namreč šport na olimpijskih igrah predstavljen kot gladek, brezhiben, nedostopen produkt, ki dopušča le pasivno občudovanje.

Takšno razmišljanje ga je tako podžgalo, da se je stlačil v staro tekaško majico, v kateri je, kot piše, spominjal na naphano jetrno klobaso, in se odpravil teč. “Od voajerja k akterju.” Med tekom je razglabljal: “Mar ni pravi olimpijec tisti, ki se spopade z vsemi disciplinami? Zakaj bi vsak dan jedel isto jed? Zakaj bi se učil samo enega jezika? Zakaj bi se omejeval ob tolikšni izbiri?” Odločitev je padla. Preizkusil se bo v čim več olimpijskih disciplinah in si pri panogah, ki imajo merljive rezultate, postavil za cilj, da bo pol tako dober kakor olimpijski zmagovalec v Londonu 2012. Štiri leta se je tako na različnih koncih sveta skoraj vsak dan ukvarjal s športom ali med odmori razmišljal o njem. Od vsega začetka pa mu je bilo jasno, da je edini človek, ki ga velja premagati, on sam.

Ilija Trojanow je družbeno angažiran pisatelj, ki se je v esejih in romanih že dotikal različnih perečih sodobnih tem, najsi bodo to grozeče okoljske katastrofe ali odvečnost človeka v dobi poznega kapitalizma. Tudi Moja olimpijada ni le knjiga o športu – čeprav mora imeti bralec šport vsaj malo rad, da ga bo branje pritegnilo. Med številnimi opisi raznoraznih vadb, polomov in podvigov, razočaranj in zmagoslavij najdemo posrečene izjave zgodovinskih osebnosti, krajše povzetke zgodovine in filozofije posameznih športnih panog, avtorjeve humorne medklice in lirične meditacije. Skozi šport vleče vzporednice z vsakodnevnim življenjem in delom in svoje telesno udejstvovanje primerja z literarnim.

“Že čez nekaj tednov mi je postalo jasno, da je moje telo knjiga, ki je dotlej skoraj nisem bral. Presenetljiva, sama od sebe pišoča se knjiga, ki kar naprej začenja nova poglavja. Po vsaki enoti treninga kakšne nove športne panoge je moje telo preigravalo sklanjatve z mišicami, ki nikoli prej niso prišle do besede. Spoznanje, da jih imamo več kot šeststo različnih, je prišlo do mene podkožno. Pravilen trening, sem polagoma dojel, pomeni samo eno: odkrit pogovor z lastnim telesom.”

Moja olimpijada tako ni le enkraten, zanimiv in kratkočasen športni eksperiment, ampak nas sili, da se vsaj v mislih zapodimo po zarjavelih kotičkih svojega telesa. Ob branju se spomnimo občutkov, užitkov in bolečin ob športih, ki smo jih izkusili, in obžalujemo pomanjkanje vsega naštetega pri tistih, ki jih nismo in jih žal najbrž nikoli ne bomo. V tem pogledu je njegova knjiga tudi nekakšen ‘carpe diem’ za vsakega od nas, čeprav bo vsak ‘užil dan’ po svoje, vsekakor pa je v vsakem uspešno preživelem dnevu tudi brez športa nemalo športnega duha. Tudi to nam skozi svoj nori spopad z osemdesetimi športnimi panogami med vrsticami dopoveduje Trojanow. Vsak po svoje tekmujemo v življenju, a pomembno je sodelovati, ne zmagati, kot pravi slavni rek ustanovitelja oživljenega olimpijskega gibanja Pierra de Coubertina. In ker je Trojanow pač pisatelj, so tudi njegove oznake za posamezne športe neredko prave literarne poslastice.

Plavanje, na primer, je zanj odhod v kraljestvo sanj, v katerem norme vsakdana ne veljajo. Je najtežje vseh zbliževanj. Zaradi slaloma na divjih vodah ne more več pogledati deroče reke, ne da bi jo želel prebrati. Badminton je hitropotezni šah na dveh hudo obremenjenih nogah. Tudi rokoborba je kot šah. “Nisem štel, koliko športnih panog si lasti to primerjavo,” navaja Trojanow. Lokostrelstvo je uvid v lastno zmotljivost. Avstrijski pisatelj Heimito von Doderer ga je zaradi preciznosti celo uporabil kot metaforo za pisanje: pisati, kot strelja lokostrelec. Streljanje z zračno puško privlači izumitelje, kot ustvarjeno je za potrpežljive finomehanike. Telovadba je zviranje, ki ga je treba uravnoteževati.

Najmanj privlačno je dviganje uteži. “Prvič,” piše, “ker zahteva sposobnost, ki pride v življenju redkokdaj do izraza – pravzaprav samo takrat, kadar se moraš preseliti -, in drugič, ker ne prispeva ravno k plemenitenju človeka.” In še tole res zabavno odkritje: gorsko kolesarjenje je nastalo, ko so se hipiji umaknili s ceste, ker si niso pustili postriči las. Ker so jim preprečili štart na cestnih dirkah, so se ti pionirji nove dobe s sfriziranimi kolesi odpravili v kalifornijske hribe.

Moja olimpijada se začenja z neznansko smešnim opisom triatlona, pri katerem tekmovalec, se pravi Trojanow, najprej pozabi doma kolo, potem si navleče narobe obrnjeno plavalno obleko, na koncu pa teče kar v kolesarskih čevljih, saj se zaradi otečenih nog po kolesarjenju ne more spraviti v tekaške. Vsa knjiga se ne bere tako gladko, ampak če je bralcu kakšna športna panoga preveč duhamorna ali preveč podrobno opisana, jo mirno lahko izpusti. Najbolj pa v tej edinstveni literarno športni knjigi izstopajo avtorjeva hudomušna, a bridko resnična spoznanja, kot je na primer: “Edini razlog, zakaj pogosteje ne obupamo, je minljivost muke.”

Iz oddaje S knjižnega trga.