Čeprav se je po izdaji slavnega Johnatana Livingstona Galeba avtor odločil, da ne napiše nobene besede več, je kmalu spoznal, da njegovo poslanstvo nikakor še ni končano in ga čaka še kar nekaj pisateljskega dela in prenašanja svojega znanja drugim.

Po pojasnilu, kako so Iluzije nastale oziroma, kaj ga je gnalo, da jih napiše, predstavi pisatelj v 33 uvodnih točkah zgodbo o mesiji Donaldu Shimodi, ki je odstopil od svojega poslanstva, saj se je naveličal, da množice niso želele resnično poslušati njegovih besed. Sledile so mu, občudovale njegove čudeže in ga klicale čudodelnik, a sporočila, ki jim ga je želel prenesti, nihče ni dobro razumel. In ker jim nikakor ni mogel dopovedati, da sami ustvarjamo svoj svet, izbiramo svojo usodo in nikoli ne počnemo ničesar, česar si ne želimo, je zapustil množico in se vrnil v vsakdanji svet.

Tako kot je značilno tudi za Bachova naslednja romana Most prek večnosti in Eno, tudi v tej knjigi v zgodbo vplete sebe. Tako pilot Richard Bach, ki se preživlja s ponujanjem letenja po zraku, spozna mesijo, ki se je umaknil od množic in se je posvetil istemu poklicu. Kaj kmalu Richard opazi, da Donald ni povsem običajen pilot, saj je njegovo letalo vedno brez praske, potrebuje manj goriva, njegov lastnik pa zna z njim letati tako, kot fizikalni zakoni ne bi smeli dopuščati.

Richard kmalu spozna pravo naravo mesije, ki mu začne prenašati svoje znanje. Ob njegovih besedah se pokaže, da ima tudi pisatelj posebne sposobnosti, o katerih najprej dvomi in jih mora še razviti, pri tem pa mu poleg Donaldovih naukov pomaga še Mesijin priročnik z navodili o napredni duši. Tako ponudi knjiga Richardu odgovor, kadar koli ga potrebuje; odpreti mora le na poljubni strani in že lahko prebere misel, ki pojasnjuje njegovo trenutno težavo.

Mesija skuša tako prijatelju počasi dopovedati, da je vse, kar nas v svetu obdaja, nič drugega kot navadne iluzije in jih lahko zato oblikujemo in premikamo po svoji volji. Izkaže pa se, da je srečanje pilotov, ki je preraslo v veliko prijateljstvo, koristilo tudi Donaldu. Tudi mojster ni bil povsem izpolnjen, saj ga je neprestano žrlo dejstvo, da ga nihče resnično ne posluša, pa naj naredi še toliko čudežev. To ni ušlo Richardovim očem, ki je Donalda postavil pred dejstvo, da je v takem primeru njegova sreča odvisna od nekoga drugega - besede, ki so tudi mojstru prinesle pravo svobodo.

S postavitvijo sebe v samo zgodbo in opisovanjem dogodkov v prvi osebi je tako pisatelj dosegel, da postanejo nauki mesije, ki se zdijo vsakdanjemu življenju zelo tuji in jih bralec težko sprejema dobesedno, nekako bolj prepričljivi in resnični. Ob branju knjige se neprestano soočamo z nekakšnim prepletom izmišljene, pravljične zgodbe in biografske izpovedi avtorja. Ta kljub prvotnemu strahu in neprestanim dvomom sprejme prijateljevo znanje in napotke iz priročnika. In ker ne mara množic, mu ponudi Donald še zadnji nasvet – naj resnico, ki bi jo rad prenesel drugim, preprosto zapiše.