Inkvizicija je ena izmed knjig tandema Michael Baigent in Richard Leigh, v katerih sta se avtorja lotila razkrivanja skrivnosti, bolj ali manj tesno povezanih z začetki in razvojem krščanske vere. V Inkviziciji sta skušala prebiti utrjene zidove, ki so jih okoli resnice o delovanju cerkve položili možje, ki so upravljali z dogmami katolištva.

Nekaj sto let dolgo tradicijo križarskih vojnih pohodov za obrambo katoliške vere je sprožil papež Urban II. V 13. stoletju so sledili vojni pohodi proti katarom oziroma albižanom, ki so v južni Franciji živeli po načelih svojega gnostičnega dualizma. Kmalu pa se je izkazalo, da z vojnimi pohodi ne bo mogoče povsem izkoreniniti krivoverstva. Leta 1233 je papež Gregor IX. najavil ustanovitev stalnega sodišča, ki bi ga obvladovali dominikanci, katerim je podelil pravico, da avtonomno ukrepajo proti krivovercem in po potrebi na pomoč pokličejo tudi posvetne oblasti, ki jim morajo pri tem delu pomagati.

Inkvizicija je začela delovati leta 1234 in do danes, ko deluje kot Kongregacija za doktrino vere, so njeni uradniki nanizali mogočen seznam bojev proti zelo raznolikim "uničevalcem" katoliške vere. V delu lahko preberemo, da so pooblaščenci Svetega sedeža skušali izkoreniniti Jude, čarovnice, protestante, ljudstva v "novem svetu", znanstvenike, ki so odkrivali resnice o Zemlji in vesolju, ki so na laž postavljali nekatere "svete resnice", utemeljitelje sekularne države in druge.

Ker pa naj tudi sveti možje ne bi bili imuni na slabosti človeške narave, jih je pri lovu na domnevne krivoverce nemalokrat bolj kot želja po ustanavljanju Kristusovega kraljestva na Zemlji vodila želja po zaplembi čim večjega bogastva, ki je po smrti obsojenca prišlo v roke svete inkvizicije. Baigent in Leigh sta posvetne pregrehe duhovnih mož na nekaterih mestih prav sočno opisala. Tako izvemo, da je papež v začetku 13. stoletja za svoje duhovnike dejal, da so "hujši od živali, ki ležijo v svojem blatu", spoznamo tudi nadškofa iz Toursa, ki je bil "razvpit homoseksualec in ljubimec svojega predhodnika ter je zahteval, da se izpraznjena škofija v Orleansu prenese na njegovega ljubimca," nadškof iz Narbonna pa je celo tako vestno izpolnjeval svoje dolžnosti, da "ni nikoli, niti enkrat, obiskal tega mesta in svoje škofije".

Inkvizicijo in njene krute mučilne metode večina povezuje s temačnim srednjim vekom, v knjigi pa izvemo, da ta zloglasna organizacija znotraj telesa Katoliške cerkve tudi še danes nadzira delo svojih članov. Metode mučenja so odpravili, delo Kongregacije pa je še vedno relikt neke pretekle dobe, ko človekove pravice in svoboščine še niso bile priznane za temeljno pravico vsakega posameznika.

Avtorja v delu tako zapišeta: "Sveti oficij je morda spremenil svoje ime, toda ideološki temelj je ostal isti. Prav gotovo ni niti najmanj spremenil svojih metod. Še vedno prejema anonimne obdolžitve, komaj kdaj se direktno pogovarja z obtoženci, zahteva preklice in zapira ljudem usta ter svoje svetovalce slej ko prej novači med tretjerazrednimi teologi."