Oglas
Intimnost se začne tam, kjer se romani ponavadi končujejo. Pisatelj Jay ugotovi, da ga šest let zakona s Susan, “žensko, ki misli, da je feministka, a je v resnici samo vzkipljiva”, preveč duši, da bi ostal z njo, pa čeprav samo zaradi njunih dveh sinov. V lovu na svoje sanje – prenapeto kot to zveni - sklene zapustiti predmestno udobje oblazinjenega pohištva in dizajnerskih oblačil. Težava je samo v tem, da so njegove sanje bolj ali manj stereotipne nebuloze z endorfini zaslepljenega uma, ki samopomilujoče koprni po mlajši, lepši in zmuzljivejši ženski.
Večina romana se odvije v eni sami noči preizpraševanja vesti, omahovanja in strahu. Si Bo Jay upal postaviti vso svojo prihodnost na trhle temelje (bolj ali manj fiktivne) ljubezni z drugo žensko? Srhljiva lepota pripovedi tiči ravno v tem, da se lahko bralec s sebičnim, pubertetniško muhastim in obenem odraslo zagrenjenim Jayem povsem poistoveti, ne more pa mu ta prirasti k srcu. Pravzaprav osrednja gonilna sila pripovedi ni dogajanje (tega je bore malo), ampak počasno izgorevanje v samozaničevanju.
Zanimivo je, da je kratki roman, “majhna” zgodba štiridesetletnega melanholika, ob izidu leta 1998 povzročil vsaj toliko vznemirjenja kot druga, politično in družbeno precej bolj kritična Kureishijeva dela. Britanec pakistanskega porekla, ki se je v osemdesetih pridružil napadu etničnih manjšin na prevlado bele, priletne oligarhije britanskega literarnega sveta, je z večino svojih romanov – v slovenščini poznamo na primer Budo iz predmestja – odpiral vprašanja rasne in spolne identitete na izteku drugega tisočletja.
Kaj je torej tako spornega na pisatelju Jayu, ki svet vidi kot “krilo, pod katerega hoče pokukati”? Je njegov egoistični mačizem prevelik zalogaj za metroseksualno in emancipirano Evropo? Če smo se pred leti z največjim veseljem pridružili literarni “revoluciji”, ki je z Bridget Jones na čelu pokukala v zakulisje trideset-in-nekaj urbane ženske, zakaj je zdaj naenkrat dovolj resničnosti? Ker se je Bridget ubadala s čokolado, kilogrami in neuglednim spodnjim perilom, Jay pa z občasnim ectasyjem, prešuštvom in neprikrito nečimrnostjo? Ker je gledanje prek plota lastnega zakona in občudovanje zelenejše trete dvajsetletnic še vedno sprejemljivo le kot tiha fantazija pred spanjem?
Intimnost je skoraj nevzdržno žalosten roman, hladno iskrena obdukcija pregovorno neopredeljivega “modernega razmerja”. Poleg potapljajoče se ladje Jayevega zakona je tu kot nekakšna protiutež še zakon njegovega prijatelja Victorja, srečno sožitje zvestobe in medsebojnega spoštovanja. Victor, ki ob večerih ženi pred kaminom prebira poezijo Christine Rosetti, je v Jayevih očeh nekakšen pozabljen relikt viktorijanske dobe, vztrajna trdnjava utopije sredi povsem drugačne resničnosti.
Kljub občasnim prebliskom grenkega humorja se roman dosledno drži temnih odtenkov razpoloženjskega spektra. Če ste na skrivaj vedno sumili, da je tradicionalna heteroseksualna monogamna zveza čisti anahronizem, vam Intimnost ne bo ponudila kake veselejše življenske filozofije.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje