Ne toliko v praviloma manjših obdelovalnih površinah vrtičkarjev v primerjavi z večjimi "pravimi" vrtovi, kot v odnosu enih in drugih do živega dogajanja na zemlji, ki jo obdelujejo. Vrtičkarji si prizadevajo na svojih gredah pridelati kar največ za lažje preživljanje, za vrtnarje, ki z vrtom in za vrt živijo, pa je vrt del bivalnega okolja. Ne bojišče s polži in plevelom, temveč prostor premišljevanja in raziskovanja, dajanja in jemanja, počitka in navdiha.

Publicistka Irena Štaudohar, avtorica knjige Fižolozofija, duhovno in dejavno pripada drugi skupini. "Moj mali vrt," piše, "je velika knjiga. … Ima svoj ritem, tako kot mnoge najpomembnejše stari v življenju." Je tudi vsakoleten projekt. Nadaljevanje izročila mame in stare mame, ki je sledila še starejšim izkušnjam, na primer, da se graha ne sme saditi pregloboko, "ampak tako, da bo pod zemljo še vedno slišal zvonjenje iz bližnje cerkve". Sčasoma je spoznala, da imata vrtnarjenje in pisanje zgodb nekaj skupnega, "ena stvar vodi k drugi". In še: "Narava in vrt nas pomirita, ker se v nas vzbudijo čutila, analitični um pa se utiša."

Irena Štaudohar ne piše le o svojem razmerju z vrtom, temveč ga potrjuje z zgodbami znamenitih osebnosti od antike naprej. Voltaire je bil poetičen in izbirčen vrtnar, George Orwell pa je navdušeno vrtnaril na samotni kmetiji na otoku Jura, kjer je začel pisati knjigo 1984. Že zelo bolan je verjel v samopreskrbo. "Zanj je bilo to, da si človek sam pridela hrano, nekakšna moralna kategorija." Dodaja, da bi cenil tudi ekološko vrtnarjenje, saj je verjel, da je hortikultura dejanje realista, ki na svojem vrtu vsak dan postane romantik. Zgovorne so tudi besede Virginie Woolf, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, ali Emily Dickinson, da ji je bil vrt njen "drugi jezik," Marcelu Proustu pa najljubša soba. Impresionist Monet je v zadnjih letih slikal le še ribnik v svojem vrtu, Kleeja in Kandinskega je vrt naučil vsega o abstrakciji, bujno zelenje je neprenehoma navdihovalo tudi platna Frido Kahlo.

Zeliščni vrt je tudi pravi prostor za mitološke zgodbe. Za avtorico je – morda zaradi vonja, morda zaradi rastlin z lepimi starodavnimi imeni – pravljičen in mitološki del vrta, kjer rastline še vedno govorijo in imajo notranje misli. Etnolog Zmago Šmitek je opozarjal na poseben odnos davnih ljudi do rastlin in dreves. Naši slovanski predniki so verjeli, da so rastline starejše od bogov, saj naj bi se na zemljo spustile naravnost z neba. Beseda obroditi izhaja iz besede roditi, kar pomeni, da so drevesa ali njivo dojemali kot živo bitje, kot del človekovega sveta. Svojevrsten spomin na stara verovanja je razkrival tudi Janez Trdina, ko je pisal o čudežni moči praprotnega semena v kresni noči in govorečih drevesih. Bajeslovno izročilo po vsem svetu ponuja svoje razlage in odgovore, vesoljna znanost pa še vedno ne zna zadovoljivo pojasniti, zakaj se je zgodila neolitska revolucija, ko so nekatere rastline postale rodovitne in je človek, nabiralec in lovec, skoraj ob istem času na različnih koncih sveta postal poljedelec.

Avtorica Fižolozofije namenja pozornost tudi slikovitim mislim in rekom znanega in neznanega izvora, povezanim s čudežem vrtnarjenja: ko smo umazani od zemlje, smo čisti. Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Prav tako dragocena so opozorila na mnoge, neizkušenemu pogledu nevidne pojave in dogajanja v vrtu. Med drugim na koristnost deževnikov ter neslišno lebdečih, čebelam in osam podobnih muh trepetavk, ki jajčeca najpogosteje odlagajo naravnost v kolonije listnih uši, s katerimi se hranijo njihove ličinke, odrasle žuželke pa so izvrstne opraševalke.

Irena Štaudohar tudi vrača dobro ime Domačim in tujim živalim v podobah Frana Erjavca, uspešnici izpred poldrugega stoletja, nad katero so poznejši zoologi vihali nosove. Resda ne velja več, da je strupene kače treba pobijati, Erjavčevo pisanje, na primer o pticah, pa je še vedno vredno upoštevanja. Zadreg je manj, sklene avtorica, če to knjigo, čeprav gre za naravoslovno delo, beremo kot leposlovje.

Iz časopisnih kolumn v novo celoto zložen svojevrsten vodnik razkriva lehe in kotičke avtoričinega zelenjavnega vrta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, od sejanja in vzgoje sadik do pospravljanja in zbiranja semen, do katerih ima, kot pravi, še posebno nežen odnos. Kajti semena, na videz drobne in neugledne stvarce, so "eden najbolj neverjetnih organskih pojavov na planetu. Znajo marsikaj, recimo leteti, predvsem pa imajo dober spomin in znajo gledati v prihodnost. Zato jih korporacije želijo ugrabiti."

Irena Štaudohar svoje poučno in poetično, z nostalgijo prepleteno pisanje v spremstvu nežnih ilustracij Trine Čuček Meršol zaokroži z mislijo: "Vrt je popoln krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca."

Iz oddaje S knjižnega trga.