Pripoved, ki se dogaja v podeželskem okolju pirenejske pokrajine ob meji s Francijo, se razteza preko različnih časov in dimenzij bivanja na istem prostoru, v njej se gnetejo vraže, običaji in legende, mitologija in bratomorna vojna, preteklost, sedanjost in onstranstvo, resnično in nadnaravno, sanje in čuječnost, strah in pogum. V knjigi spregovorijo različna bitja, živa in neživa – oblaki, rusalke, duhovi, psi, srnjaki, gobe, gore, medvedi in seveda ljudje – vsi imajo svoj način in slog pripovedovanja. Od preteklosti sta odvisni sedanjost in prihodnost, vse je povezano z vsem, vse se napaja iz narave, izvira iz nje in se vanjo vrača, vse je brezčasno in hkrati vsečasno. “Tukaj smo bile vedno in tukaj vedno tudi bomo,” pripovedujejo gobe, katerih spomin seže veliko dlje kot človeški. “Ker ni začetka in ni konca. Ker je bet ene bet vseh. Klobuk ene je klobuk vseh. Spore ene so spore vseh. Zgodba ene je zgodba vseh.”

Človekovo nebogljenost in nepomembnost v primerjavi z neusmiljenimi silami narave, in kako je posameznik le droben košček mogočne vsemirske sestavljanke, nakazuje že uvodni prizor, ko strela ubije kmeta in ljubiteljskega pesnika Domèneca, sicer vajenega težkega življenja v odročnih krajih. Na to stran gore je prišel pogledat h kravam, pa tudi preizkusit verze, saj mu jih je doma, ob delu in nenehnem otroškem vrišču, težko kovati in slišati. Hotel se je prepričati, kakšen okus imajo in kako zvenijo, kajti kadar je človek sam, mu verzov ni treba govoriti šepetaje. O njegovi smrti neprizadeto pripovedujejo nevihtni oblaki, ki so jo povzročili, na njegovo truplo pa z obžalovanjem naletijo tudi duhovi štirih žena, ki so jih na smrt obsodili zaradi čarovništva, in besedo dobijo pozneje. Iz različne časovne oddaljenosti spregovorijo Domènecovi domači – žena Sió ter otroka Mia in Hilari. Čeprav roman nima glavnega junaka ali premočrtne pripovedi, je prav Domènecova družina s kmetije Koljekrava stičišče in odskočna deska vseh zgodb, dogodkov, spominov in časov, saj se je njena usoda najmočneje dotaknila vseh – pokrajine, živali in ljudi. V štirih delih in skozi osemnajst poglavij različni pripovedovalci v bogatem jeziku, polnem nevsakdanjih metafor, z menjavanjem slogov (poetičnega, realističnega, magično realističnega, toka zavesti) slikajo veličastno fresko nekega prostora, polno surove prvinskosti in melanholičnega optimizma. “Ta kraj je težak kot kamen, kot krava v naročju. Vse tako majhno, vse tako enako,” razmišlja najstnica Cristina, ki za preganjanje dolgčasa išče granate, krogle in ostanke orožja, ki jih je tam pustila državljanska vojna. In si bolj od vsega želi oditi daleč stran. Pa čeprav se pozneje vrne. Odraščanje, tragedije, smrt, nesrečo, vojno, ljubezen, upanje in odpuščanje neobičajni govorci predstavljajo iz različnih zornih kotov, in kakor je to čudno slišati, iz nehomogenega materiala čudežno ustvarijo ubrano celoto, visoko pesem stvarstvu, iz katere veje svoboden, panteistični duh.

Pojem in gora pleše je knjiga, po branju katere obsediš kot od strele zadet, pisati o njej pa ni preprosto. Bolj kot vsebina, ki jo je zaradi zagonetne večplastnosti težko ubesediti, je pomemben čustven odziv bralca, blagodejen občutek, ki te preveva in te še dolgo ne zapusti. Kot bi se pred tabo odvijala čarovnija, ki je ne moreš popolnoma doumeti, vendar popolnoma podležeš njenim čarom. Besedilo je z izjemnim občutkom za poetičnost in slogovne raznolikosti bralno tekoče prelila prevajalka Veronika Rot, po njeni zaslugi je to jezikovno osupljivo in zahtevno delo v slovenščini res magično zazvenelo. Kot pravi, je bil največji izziv prav razmerje med kmečko okornostjo in poetičnostjo besedila, za katero je morala ujeti pravo melodijo, besedišče, besedni red, dolžino stavkov … Razgiban ritem in navidezno lahkotnost romana pa vseskozi ohranjajo tudi repeticije, ki napisano še bolj približajo govorjeni besedi.

“In nato grem v hišo. Puško odložim v omaro. Rada bi poiskala srnjaka. Rada bi, da se ne bi zdanilo. Da bi okrogla luna ostala in živela na vrtu kot mačka. Da bi Jaume ostal in živel na vrtu kot maček. Da bi si poskusila povedati vse stvari, in to velikokrat. Skodelici žalostno ždita na kuhinjski mizi, v temi, psica odide v spalnico, saj je čas za spanje. Ker sva prej spali in so naju zbudili, zdaj pa se zdi, da te noči ne bo nikoli konec. Vendar pa jaz nočem iti spat. Nočem, da bi Jaume odšel. Toliko stvari je treba povedati.”

Roman Irene Solà Pojem in gora pleše se začenja kot nekakšna okoljska moralka, v kateri narava žuga človeku in kaže svojo večvrednost, brezbrižna do vsega, kar ga določa, tudi do njegovih ustvarjalnih darov. Kmalu pa se roman razvije v pretanjeno študijo vedno vnovične potrditve medsebojne povezanosti in soodvisnosti; zadiha kot en organizem. Čeprav gora v svojem poglavju ravnodušno zagrozi, da se bo znova začelo premikanje, uničenje in nov začetek (“nihče se ne bo spominjal imen vaših otrok”), bralec narave ne začuti kot bavbava, ampak po branju obsedi pomirjen s svojim mestom v njej. Na veke vekov.

Iz oddaje S knjižnega trga.