Zgodba o dveh bratih, Malem in Velikem, ujetih na dnu vodnjaka, od koder ne moreta pobegniti, prek njunega odnosa razbija temo nedolžnosti na tisoč koščkov ter uvaja nihilističen, uničujoč in drzen pristop k svetu, ki ne pušča veliko prostora za upanje. To je roman o neimenovanih bratih, vaseh in mestih, o vojnah brez imen.

Ivan Repila, španski pisatelj, urednik in kulturni manager, ustanovitelj založbe Masmédula Ediciones, specializirane za sodobno poezijo, je na veliki oder evropske sodobne književnosti stopil že s prvencem Komedija preziranja, pravo prepoznavnost pa je dosegel s svojim drugim delom Deček, ki je Atili ukradel konja. To je v več jezikov preveden roman, ob katerem se mnogi čudijo, da ni bil nominiran za prestižno nagrado Man Booker International.

Kratka pripoved je polna alegorij in metafor. Čas in kraj dogajanja nista znana, prav tako ne vemo, ali smo ujeti v sanjah ali gre za pripoved v realnem, seveda fiktivnem, času. Ujeta dečka kmalu ugotovita, da je njun položaj brezupen, in ga vsak na svoj način tudi poskušata rešiti. Véliki veliko razmišlja o načrtu za pobeg in telovadi, da bi ohranil telesno moč, Mali pa hitro podleže vročinskemu deliriju in zapade v norost. Pripoved prehaja od ujetih dečkov k ljudem, ki živijo v zunanjem svetu in na neki način trpijo enako kot brata. Prav zaradi tega se zgodba bere kot temačna pravljica, v kateri alegorije in realizem pripovedujejo zgodbo o preživetju, bratskem rivalstvu in o tem, kako jeza in sovraštvo lahko posameznika ohranita pri življenju.

To je delo, ki ga je zagotovo treba brati večkrat, saj se v njem skriva preveč literarnih, političnih in alegoričnih referenc, da bi jih razumeli in opazili že pri prvem branju. V njem lahko srečamo citat Bertolda Brechta in celo Margaret Thatcher, ki trdi, da v kapitalizmu revni niso revni, ker so drugi bogati. Če bi bilo bogatih manj, bi revni po vsej verjetnosti še vedno ostali revni. Vsi ti citati in reference nas vodijo k vprašanju, kaj roman pravzaprav želi povedati. So to nepravične razlike med razvitimi in manj razvitimi državami? Gre morda za metaforo otrok, ki niso krivi za svoj obstoj in so vrženi v krutost odraščanja?

Slog je kristalno čist in nesentimentalen, lahko bi rekli celo varčen. Za oba brata nas je vseskozi strah. Pripoved je nadrealistična, grosteskna, a obenem lepa. To ni človeška zgodba z magičnimi elementi, ampak je magična zgodba s človeško dušo. Na neki način je to ljudska pravljica, ki se trudi biti tudi postapokaliptični roman, skozi katerega brata v vsem svojem nadrealizmu odsevata resnico, v kateri bralci z enako mero groze, žalosti in sramu prepoznavamo tudi sami sebe.

Ivan Repila se je s kratkim romanom Deček, ki je Atili ukradel konja zagotovo zasidral med bolj provokativne pisatelje novega vala sodobne evropske fikcije.

Iz oddaje S knjižnega trga.