Ko kapitalizem začne spodjedati fevdalni red, se s tem začne spreminjati tudi splošni družbeni narativ, ki orisuje odnos do stvarnosti, smisla (človekovega) bivanja in metafizike, ki je s sekularizmom tako rekoč spodrezana, izruvana, s tem pa pride tudi do izginotja filozofij, teozofij in védenj, ki so bila del tega duhovnega.

Branje romana Ivane Šojat Ezan je tako lahko bralstvu, razmišljajočem v okvirih sekularnega narativa, odkritje med drugim tudi v smislu spoznavanja oziroma razkrivanja duhovne sfere človeškega bivanja. Ta je v romanu tesno prepletena s posvetnimi, političnimi, kulturnimi, umetniškimi in drugimi sferami, v sekularnem narativu pa popolnoma umanjka. Ivana Šojat nas že z naslovom romana, Ezan, kar v prevodu pomeni klic k molitvi, uvaja v duhovno, sakralno sfero.

Ko Luka, pozneje Ibrahim, turški janičar, vojščak Otomanskega cesarstva, ki ga vodi sultan Sulejman Veličastni, popisuje svoje vojaško življenje, je sfera duhovnega, sakralnega, stalno prisotna kot hkratna, niti ne vzporedna, temveč na neki način razširjena ali poglobljena oprijemljiva stvarnost. Ibrahim tako vidi džine, ki po pokolih vznikajo na bojnih poljih, in sanja preroške sanje; zmožen je videti tisto, česar ne vidi vsak.

Gosta, plastična, izpiljena pisava Ivane Šojat v Ibrahimovi prvoosebni pripovedi popisuje bitke s stalno zavestjo o bogu, Alahu, a obenem tudi o drugih duhovnih pokrajinah in bitjih; Ibrahimovo etiško presojanje se sklicuje na tako imenovana meleka, angela, ki v vsakem hipu stopata ob vsaki osebi in spremljata njena dobra in slaba dejanja, preganjajoče sence preteklosti pa se skrivajo v džinih. Božje je nenehno prisotno kot dodatna, sekularnim družbam nevidna razsežnost stvarnosti; vse človeško delovanje, mišljenje in bitje se razvija v odnosu do te sfere; Ibrahim jo v svojih mišljenjih pretežno prepleta s filozofijo, zlasti filozofijo etike in družbeno analizo – prav zmožnost tega uvida, tudi duhovnega oziroma metafizičnega, je tisto, kar ga ustavlja, da ga ne bi scela zajela surovost.

Vse do smrti ostajajo z njim oči prvega človeka, ki ga je ubil, postopoma pa se njegova misel vse bolj nagiba k pacifizmu. Sina, ki mu je romaneskna predsmrtna pripoved pravzaprav namenjena, želi obvarovati pred vojaško usodo; poudarja pomen notranjega smisla v človeku, poslanstva, ljubezni in sreče, ki jo odvezuje od materialnega ter jo veže z ljudmi, ki jih ljubimo in ljubijo nas.

Roman Ezan z Ibrahimom rehabilitira zgodovino in otomanske vojščake prikazuje kot množico ljudi; med njimi so okrutni, surovi, razmišljujoči, duhovni, modri, milostni, trdi, neomajni … ljudje. Ivana Šojat s tem odvrača od črno-belih karakterizacij, ki niso neredkost kanonske zgodovine politike, in v naših očeh rehabilitira tudi islamsko vero – in vero oziroma duhovno sfero človeškega bivanja bolj obče.

Ob teh družbenih razsežnostih pa je Ezan tudi izvrsten psihološki roman, ki v mojstrskem zamahu prikazuje kompleksna prijateljstva in ljubezenske odnose, plastičnost in globino vnaša tudi likom, ki se pojavljajo zgolj občasno, predvsem pa je mojstrski oris individualnega notranjega razvoja posameznika, ki živi vojno življenje, a vendarle ustvari svojevrsten odpor do političnega sistema, v katerega je bil indoktriniran. Kljub verskemu ozadju vojaških pohodov ga loči od duhovne sfere; najsi gre za pobijanje ljudi ali živali, s katerimi Ibrahim goji dva izmed najtesnejših, najglobljih osebnih razmerij in katerih ubijanje – izrecno tudi ubijanje za hrano – razume kot inherentno žalostno in boleče. Klanje je vselej v domeni človeškega.

Iz oddaje S knjižnega trga.