Likovno opremo je naredil Silvan Omerzu, ki je besede znotraj platnic postavil na črno-belo naslovnico. Z minimalizmom naslikani človek-ustvarjalec sedi za prazno mizo, ves prazen, votel, pred njim je polomljen steber, ki ponazarja odsotnost in izčrpanost njegovega pesnjenja.

Ob predstavitvi knjige je avtor poudaril, "kako prebrano pesem predelati na način, da ubesediš tisto, kar je pustila v tebi, in ne, kar je pesem zase". Pesnik poskuša povzeti zastrtost preteklosti velikih ustvarjalcev in tako si v zbirki sledijo naslovi: Vignyjevi volkovi, Kanto prvi, Kanto trinajsti, Šest kitajskih ód, Pahljača mojstrove gospe, Odisej – eden mnogih, Rim, zadnjikrat, Sedemletni pesnik, Ofelija, še ena, Oktober 1818, Ischia, Indija, 4.–5. stoletje, Dvorni pesnik in Hašiš, absint.

Protagonisti na svoj način ustvarjajo pogovor s svojim učitelji pesniki in se ozirajo v preteklost. Svetinov jezik se je tudi v prejšnjih zbirkah dotikal arhaičnih in mitoloških svetov, kamor se vedno znova vrača. Piše v hitrem tempu, zgoščenem jeziku, ki bralcu skorajda ne pusti, da bi postal na mestu, saj si želi naprej. Pisanje v prostem verzu z močnim ritmom je polno vulgarizmov, krvi in pretencioznosti do neke vrste nekrofilstva, ki se na neki način mogoče odmika od bralca. Za razumevanje napisanega je potrebno tudi precejšnje poznavanje pesniških ustvarjalcev, ki so svoje ime pustili v literarni zgodovini. Tako v Vignyjevih volkovih zapiše:

… / Po sledi iztrebkov in odpadlih dlak, / oborožen z nočjo, klatež z jeklenim čelom, / grizem, ženin breje pošasti, izkušam čistost, / kri in gnijoče meso, odluščeno z matere. / … /

Vloga pripovedovalca se skozi pesmi spreminja, največkrat si jo zamenjujeta prvoosebni in tretjeosebni pripovedovalec. Ker pa je pesnikov jezik ves prepojen z metaforami in sintagmami, pesmi s svojo nasičenostjo predvsem ustvarjajo občutja in svetove, v katerih so se gibali poeti. Nad temi strašnimi delavci visi slutnja peklenskega ustvarjanja, ki usmerja njihovo gibanje. Temni svetovi globin, ki curljajo na površje, se rojevajo v mukah in bolečinah.

… / Molil je, ker tako mu je šepetal načrt pesmi, / jaz niti preklinjati ne morem več: iz votline / so stopile že vse Ideje, tako o rešitvi kot o pogubi. /

Pesniški jezik Iva Svetine je zgoščen in poln retoričnega okrasja. Pred nami se kar vrstijo anafore, genitivne metafore, komparacije, veliko je tudi elips. Z izpuščanjem povedkov v kiticah avtor ustvarja poseben, nominalni slog.

… / V narisani naravi, pod delavskim nebom, / za gobastimi oblaki, ofucani ptiči in fovizem / gnijočega angelskega listja, zaplate posušene zime, / nemi vriski prebujajočih se Balzacovih vrtnic. / … /

Pisanje je prepleteno z zgodovinskimi dogodki, mitologijo in poeti, vendar je zaradi posebnosti pesniškega jezika težje razumljivo bralcu, čeprav je vsaj malo podkovan v literaturi. Koristne bi bile opombe, da bi lažje sledili branju. Pri Svetini ne gre le za utrip in ritem, ki naj bi ju začutil bralec, kar bi lahko črpal iz pesnikovega navdiha, ampak za verzi stojijo dolge in zanimive zgodbe, ki prav zaradi nerazumljenosti ostajajo same na pesniškem polju.

Zbirka se konča s poglavjem Hašiš, absint in z njim nekako zaokroži celoto knjige, ki jo avtor začne z naslovom in konča s poklonom prekletemu pesniku Arturju Rimbaudu. Z združitvijo strašnih delavcev in prekletih pesnikov, ki je naslov zbirke esejev Paula Verlaina iz leta 1884, soustvarjalca simbolizma in dekadence ter intimnega prijatelja Rimbauda, verzi v zbirki dobijo svoj epilog.

… / Mavrica se oklene obupa, oči ugasnejo: / veke se izgubijo v blodnjaku noči … / šele požirek absinta, globok vdih hašiša, / poročita Afganistan s Charlesvillom, / prekletstvo poezije s strašnim delom. /

Nives Kovač, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).