Pesnik je bil rojen na začetku prejšnjega stoletja v Sežani na Krasu, ki je zaznamoval njegov vstop v pesniški svet. Motiv Krasa se namreč pojavlja predvsem v njegovih zgodnjih delih. Impresionistična lirika se kasneje prelevi v ekspresivne pesmi, kjer načenja številna bivanjska vprašanja. Kosovel pa je še največji doprinos k poeziji prinesel s številnimi avantgardnimi pesmimi, ki jih je največ pisal ob koncu svojega prekratkega življenja.

Razvoju avtorja zgledno sledi tudi knjiga Izbrane pesmi, ki prinaša železni del Kosovelovega repertoarja. Uvodni del zbirke tako tvorijo pesmi, ki slikajo tipično podobo Krasa (Jesen; Premišljevanje; Žene s polja …) in avtorjev odnos do domače pokrajine. Kosovel v navidez mirni naravi riše in išče vzporednice s svojim notranjim svetom. Pesem Avgust se denimo začne: Ljubim ta tihi avgustov dež/ ki hladi gozdove, polja/ to sivo nebo, ta hladni veter/ ki prihaja v tišino srca.

Impresije se hitro nevidno umaknejo premišljevanju in iskanju odgovorov na večna bivanjska vprašanja in iskanju miru. Pri tem pogosto svoja spraševanja nameni neposredno Bogu (Truden, ubit; Psalm; Želja po smrti). Še najbolj konkreten je v Povej, razodeni, kjer zapiše: Nate naj mislim, večni Bog?/ Nate, ki si skrivnosti skrivnost/ od kod si ti in kdo si ti/ ti si širjava, ti si globokost?.

Eden njegovih najpogostejših motivov je nedvomno smrt. Ta se pojavi v različnih oblikah in prispodobah. V Slutnji jo začuti Nekdo gleda/ za menoj/ z menoj/ nepokoj/ in slutnja smrti. V Želji po smrti in Predsmrtnici se pojavi kot klic po miru. Eden izmed uporabljenih motivov je tudi občutek osamljenosti in samote (Sam; Nocoj sem sam), zaradi česar postane zanimivo tudi razumevanje smrti v pesmi O, saj ni smrti, kjer Kosovel pravi Samo odmikaš se/ samo tih postajaš/ samo sam postajaš/ sam in neviden/ O saj ni smrti, ni smrti!/ Samo padaš, samo padaš/ padaš, padaš/ v prepad neskončne modrine.

Kosovelova smrt je še najbolj znana v funkciji zahteve po bolj poštenem, urejenem in socialnem svetu. V znameniti Ekstazi smrti tako kliče Lepa, o lepa bo smrt Evrope/ kakor razkošna kraljica v zlatu/ legla bo v krsto temnih stoletij/ tiho bo umrla/ kot bi zaprla/ stara kraljica zlate oči/ Vse je ekstaza, ekstaza smrti. Kosovel ni polovičarski, saj si kasneje v isti pesmi želi popolne prenove sveta In vse je večer in jutra ne bo/ dokler ne umremo, ki nosimo/ krivdo umiranja, dokler ne umremo/ poslednji ...

Ekstaza smrti tako že napoveduje prehod v zadnje avtorjevo obdobje, ki je povsem v znamenju avantgarde in nove pesniške oblike oziroma natančneje konstrukcije, ki jo avtor poimenuje za kons. Prehod v zadnji del zbirke se začne ostro, pesnik tako v Rimah zapiše Kam bi s frazami, dragi govornik/ Spravite fraze v muzeje/ Vaše besede morajo imeti trenje/ da zagrabijo srca človeška.

Nekateri pesniki potrebujejo tudi pet ali več zbirk, da najdejo svoj pesniški jezik. Srečko Kosovel je umrl prekmalu, da bi v rokah držal eno samo svojo zbirko. Kljub vsemu pa mu je uspelo v vsega 22 letih prehoditi vihravo pot, v kateri mu je uspelo ustvariti svoj trden pesniški svet, kar večini piscev ne uspe v celem življenju. Izbrane pesmi nazorno in lepo prikazujejo omenjeno pot.