Brown, ki je bil pred Da Vincijevo šifro relativno neznan pisec trilerjev, je v svojem “magnum opusu” spodkopaval doktrino največje vere na svetu ter mimogrede namignil, da je bila skozi zgodovino večina največjih znanstvenih in umetniških genijev zahodne civilizacije del iste skrivne zarote. Da je nato šest let molčal, najbrž ni presenetljivo - težko je najti snov, ki bi bila tako “eksplozivna” kot teza, da sta Jezus in Marija Magdalena začetnika dinastije francoskih kraljev.

Brown, ki je imel po uspehu Da Vincijeve šifre proste roke, da napiše kakršno koli knjigo, ki bi mu padla na pamet, se je še enkrat odločil za skoraj identično mešanico adrenalinske dirke po (tokrat malo manj) starodavnem mestu in razvozljavanja starodavne skrivnosti, katere prava resnica je bila stoletja skrita vsem na očeh.

V Izgubljenem simbolu sicer pod drobnogledom ni Katoliška cerkev, pač pa red prostozidarjev, za tematiziranje nadvse primeren že zato, ker svoje obredje od nekdaj zavija v skrivnostnost in ezoteriko. In ne le, da za razliko od skoraj popolnoma izmišljene organizacije Sionsko priorstvo iz Da Vincijeve šifre prostozidarji resnično obstajajo, pač pa svojo simboliko (piramida, dvoglavi orel, številka 33, kompas ...) radi "skrivajo" v ikonografijo arhitekturnih in umetniških stvaritev. Podatek, da so bili prostozidarji tudi številni najslavnejši ameriški "ustanovni očetje" (George Washington, Thomas Jefferson in Benjamin Franklin) pojasni, zakaj je dogajanje tokrat namesto v katero od evropskih prestolnic prestavljeno v Washington, D. C. ("Zakaj bi potovali v tujino, če še niste spoznali niti lastne prestolnice?" na predavanju svoje študente pokara naš brilijantni profesor in glavni junak.)

Stari znanec Robert Langdon, ki je v Angelih in demonih, denimo, rešil Vatikan pred nuklearno detonacijo, se (na prošnjo starega prijatelja in mentorja Petra Solomona z inštituta Smithsonian) odpravi v Washington, kjer naj bi v Kapitolu predaval o simboliki prostozidarstva. A ko prispe tja, namesto natrpanega avditorija najde le Petrovo odrezano dlan, nataknjeno na leseno deščico, ki s prstom obtožujoče kaže proti nebu. Če hoče rešiti prijateljevo življenje, je čas seveda ključnega pomena ... in nova dirka za informacijami, katerih razkritje bi lahko zamajalo temelje sveta, kot ga poznamo, se začne. (Čeprav pisatelj nikoli ne razloži dovolj prepričljivo, kaj natančno bi prostozidarji izgubili, če bi njihove "starodavne skrivnosti" vendarle prišle na dan.)

Junak in nadaljnji razvoj dogodkov sta pomirjujoče predvidljiva: Langdon še vedno nosi svojo uro z miškom Mikijem (ki ga "spomni, da življenja ne sme jemati tako resno"), še vedno ima srhljivo dober spomin in strah pred zaprtimi prostori, omemb njegovega pulija in "natrenirane postave" pa je tako ali tako toliko, da jih nima smisla šteti.

Brown še vedno ne skopari s popisi ritualnega nasilja in ne nazadnje, tu je še osrednji čudaški zlobec s "problematično" kožo: namesto albino mazohista Silasa je to od glave do peta tetovirani psihopat Mal'akh, ki si je ime sposodil iz Miltonovega Izgubljenega raja. Namesto v Leonardovi Zadnji večerji je ključ do uganke skrit na platnu Albrechta Dürerja platnu (Melencolia I). Langdonova pribočnica in potencialni ljubezenski interes postane Solomonova sestra Katherine, pionirka na področju noetične znanosti, ki se ukvarja z rahlo newagevsko zvenečo teorijo, da je moč misli merljiva in da ima kot taka lahko viden vpliv na materialni svet. Katherine, ki je v okviru svojega dela menda s "pošiljanjem ljubečih misli zmrzujoči vodi ustvarila čudovito simetrične kristale ledu", je na začetku zgodbe tik pred tem, da bo s svojimi "osupljivimi odkritji" javnosti obelodanila "manjkajoči člen med antičnimi mistiki in moderno znanostjo" - načrt, ki ga skuša zgoraj omenjeni manijak (iz ne povsem jasnih razlogov) za vsako ceno preprečiti.

Brownov slog pisanja je v resnici tako nenavdihujoče banalen in prozaičen, kot radi izpostavijo (nenaklonjeni) recenzenti. Kratkim, dramatičnim stavkom in skopemu besedišču je videti, da je zgodba, če ne že napisana s filmskim scenarijem pred očmi, kot nalašč za ekranizacijo. Nov film s Tomom Hanksom na lovu za potetoviranim zlodejem se zdi neizogiben. Če slučajno ne razumemo, kako močna čustva so v igri, so ta podčrtana s (pre)pogosto uporabo kurzive in radodarnim sejanjem vzkličnih stavkov.

Toda, resnici na ljubo, kdo bere Browna zaradi sloga? Beremo ga, da vidimo, ali bo Langdon tudi tokrat ušel iz krempljev gotove smrti in bolj ali manj lastnoročno rešil svet. In odgovor na to vprašanje je točno tak, kot se za franšizo spodobi.