Kot pesnik je v neutrudnem izpostavljanju poezije kot nujnega sredstva za obstanek človekovega življenja in sveta že večkrat zamenjal pesniške kode; se iz daljših pesnitev spustil v krajše pesniške oblike, iz klasične forme v območje prostega verza ter na svoji raznoliki poti od liričnih podob do narativnega pri tem pogosto spreminjal jezikovno in oblikovno podobo svoje poezije.

Že prepoznavne Osojnikove pristope do poezije, ki jih lahko zasledimo v več kot tridesetih izdanih knjigah, lahko uzremo tudi v pesniški zbirki Hamlet, ki tudi sicer označuje gostobesedno nadaljevanje njegove dosedanje poetike. Na 186 straneh in v 6 razdelkih je namreč njegov lirski subjekt skozi prehajanje iz pesmi v pesem predvsem zelo komunikativen – najsi bo v samogovorih ali pa v stiku s svetom zunaj in s svojim bralcem. Kot je videti že v začetnem motu Cvetajeve "Pišem skozi stvari same. Stvar se skozi mene sama piše", s katerim se začenja vstop v univerzum zbirke, namreč sledimo predvsem avtorskemu ustvarjanju z območja toka zavesti, ki se v tem primeru poraja zaradi pisanja poezije same ter se sproti zapisuje skozi lirski subjekt.

V svoji oblikovni gradnji Osojnik pri tem ostaja predvsem znotraj daljših, po več strani dolgih narativnih pesnitev, v katerih ob siceršnjih refleksijah izpostavlja mnogotere medbesedilne navezave na ljudi in dogodke. Te od banalnih situacij "(…) opisujoč, kar pride pod roko ali pade na pamet (…)", na primer ob pitju hladne, na pol izpite ali prazne skodelice kave, prehajajo v sklicevanje na številna pesniška dela in njihove ustvarjalce, se napajajo z območij vse od likovne umetnosti in filozofije do družbene problematike ter tako v mnogih odtenkih izpostavljajo potrebo po tehtnejšem premisleku o Hamletovem izreku "biti ali ne biti?". Ta se tudi sicer dobro staplja s siceršnjo družbeno kritičnostjo, eno temeljnih značilnosti Osojnikovega ustvarjanja, ki je tudi tokrat nezgrešljiv element pesmi v zbirki, ter poteka vse od kritičnih prikazov delovanja globalnega neoliberalizma, denimo ob njegovem rožljanju z orožjem ("ljudi ubijamo na daljavo, pritisk na gumbek, huraaa (…) danes sto in jutri sto in pojutrišnjem pet tisoč (…)", do prikazov konservativne, katoliške slovenske stvarnosti, kjer prek fevdalnega terorja v pesmi Ni dvoma bralec prepozna navezavo na pesnika Jureta Detelo.

Poezija oziroma kreativni proces pri tem pomeni pomemben element družbene in politične izjave, a vendar Osojnik na ravni pesmi ne zapade v moraliziranje, saj angažiranim notam priključuje humorne, cinične verze ter siceršnje miselne fragmente, ki vsaj navidezno segajo iz območja vsakdanjosti.

Takšno kombiniranje se izkaže še posebej dobrodošlo v daljših pesmih, saj Osojnik s presenetljivimi obrati iz ene misli v drugo pesmi elegantno povezuje v dramaturški lok, da se te v svojih ponovitvah ves čas nagovarjajo, druga drugo negirajo in že ustvarjajo naslednjo kreacijo. Ob volji do ustvarjanja se lahko navežemo tudi na Nietzscheja, ki pomeni eno pomembnejših referenc zbirke, katere osnova označuje večno vračanje enakega. Pri tem je treba opozoriti, da je Osojnik v jezikovnem mešanju in eksperimentiranju – pri čemer na primer prepoznavamo navezavo na očeta ruskega konceptualizma, Leva Rubinsteina tudi raznolik.

O tem nas prepričujejo tudi krajše pesmi, ki po večini obsegajo zgolj eno stran, v katerih v nasprotju z daljšimi pesnitvami opazimo večji ritem, nekoliko več jezikovnih iger in bogatejšo metaforiko. Prek njih je Osojniku brez večjih miselnih preskokov, medbesedilnih navezav in pogosto z aforističnim karakterjem uspelo oblikovati bolj neposredno izraženo stališče ter razvejati zasnovo celotne zbirke, saj krajše pesmi lahko služijo tudi kot miselni premori pred ponovnim vstopom v dinamičen in neskončen niz daljših pesmi.

Na oblikovni ter vsebinski ravni zbirki Hamlet ni kaj očitati, saj kot rečeno pomeni nadaljevanje Osojnikove poetike, ki jo avtor v nekaterih pesmih s svežino povedanega in z osebnim vpogledom celo vidno nadgrajuje. Kot problematična pa se morda izkaže predvsem dolžina celotne zbirke. Na to se s samoironijo med svojim razpravljanjem in polemiziranjem večkrat odzove tudi sam lirski subjekt, ko denimo prevprašuje svoj kreativni proces, ob tem pa se v eni izmed pesmi kar naravnost vpraša "Koliko vrstic si še lahko privoščim, / da me bo slovenski bralec še prenašal." Če pri tem sledimo večkrat izraženi misli, da ni poezija tista, ki potrebuje bralca, ampak prav nasprotno, je Osojniku dobro uspelo zgraditi obsežno in raznoliko zbirko, ki pa ji paradoksalno na drugi strani brez potrpežljivosti bralca grozi njena lastna samozadostnost. Zavoljo tega bi morebiti kazalo slediti subjektu, ki pravi "Pozorno uredniško branje izloča pesem za pesmijo", saj bi z nekoliko več posega v oženje obsega zbirke posamezne pesmi le še dodatno pridobile pozornost. To si namreč zaradi svoje kreativne sile, prek katere iz poezije svobodno prehajajo v območje uresničevanja biti, brez dvoma zaslužijo.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)