Simoniti pravzaprav zagovarja dokaj splošno sprejete pozitivne misli o pluralizmu, demokraciji in multikulturalizmu, črti pa vse totalitarizme, najsi bo verskega ali sekularnega izvora. A četudi so omenjene ideje v zahodnem svetu splošno sprejete in njihov etični primat nad totalitarizmi različnih vrst potrjuje nešteto argumentov, si je avtor privoščil kar nekaj argumentacijskih in pojmovnih zdrsov.

Problematično je že samo izhodišče, saj Simoniti zagovarja tezo, da je moderna zahodna kultura sicer postavljena na dveh temeljih, to je grško-rimskem in judovsko-krščanskem, pri tem odreka karkšnekoli možnosti za enačenje, spajanje ali kako drugo povezovanje med tema tradicijama. Po njegovem mnenju gre za ločena procesa, za radikalno nasprotni si smeri, ki imata tudi v zgodovini različne poudarke in s tem možnost za izražanje svojih tendenc. Judovsko-krščanska tradicija naj bi bila temeljno nestrpna, totalitarna in goji enoumno vizijo sveta, ki se je manifestirala v različnih grozodejstvih, kot so finančne zlorabe, pedofilija, zatiranje drugačnih, drugače mislečih itd.

Na drugi strani je grško-rimska tradicija, ki se napaja v pluralizmu, v strpnosti in demokratičnih načelih. Četudi je mogoče govoriti o dveh tradicijah, se zdi njuno dojemanje skozi konkurenčnost problematično, saj gre v enem primeru za državno, politično in nacionalno raven, na drugi strani pa za religiozno in kot taki sta ravni bistveno drugačni. Bolj kot o tekmovalnih paradigmah je skratka mogoče govoriti prav o prepletanju. Veliko zločinov krščanstva se je dogajala tudi ali predvsem zavoljo njegove spojitve s politiko, ko je postalo državna vera, in iz razlogov, zaradi katerih je to postalo.

Poleg tega izhodiščnega problema glavne teze pa je tu še cel kup posploševanj, neločevanja različnih ravni in zagovarjanja nasprotujočih si stališč. Na primer: četudi je v obravnavano predvsem krščanstvo in posredno tudi druga večja monoteizma, torej judovstvo kot koren in islamska vera, začne Simoniti nenadoma govoriti o monoteizmu na splošno in ga občasno razširi v monizem. V monoteizmih vidi strukturno vgrajeno zlo in željo po dominaciji nad drugim, a to domnevno strukturnost, ki nikakor ni jasno izražena, ovrže že sama faktičnost, saj nekatere ločine krščanstva živijo ideal strpnosti … če se niti ne spuščamo v analizo številnih drugih monoteizmov, kjer nasilje ni prisotno na nobeni ravni.

Potem je tu cela serija spornih izjav, ki so bodisi žaljive bodisi neargumentirane ali netočne. Prisluhnimo samo nekaterim: "V resničnem življenju so kristjani normalni ljudje in zaradi njih svet nikoli ni bil niti ne bo boljši; so torej pohlepni, opravljivi, zahrbtni, lažnivi. /.../ Zato bi klerikalcem, ki trde, da 'Kdor ne verjame v Boga, je norec!', morali odgovoriti s stopnjevanjem 'Kdor verjame v boga, je idiot!' /.../ Krščanstvo je namreč danes najbolj osovražena religija. /.../ Politika, grško-rimska iznajdba, je metoda za oblikovanje boljšega življenja različnih ljudi na tem svetu."

Skratka, politika ni grško-rimska iznajdba in skorajda je čudno govoriti, da jo je kdorkoli iznašel. Seveda se je kaj dobrega v zgodovini zgodilo tudi ali predvsem zavoljo kakšnega kristjana in naposled ni jasno, s katero empirično analizo je podprto prepričanje, da je krščanstvo kot najštevilčnejša tudi najbolj osovražena religija na svetu. Očitno je tudi, da Iztok Simoniti loči med religijo, vero, cerkvijo, klerom in verniki, pa vendar si dovoli posplošitev, kako so vsi kristjani pohlepni in zahrbtni ljudje.

Naposled pa je največji problem verjetno v samem zaključku. Namreč, potem ko avtor skoraj vso knjigo napada militantnost monizmov, kot sta komunizem in fašizem, in monoteizmov ter propagira strpnost, dialog, odprtost in razumevanje, na koncu kljub temu neinovativno razreši problem soočenja grško-rimske tradicije z drugačnimi, tudi militantnimi sistemi. Simonitijeva rešitev je: "Zato je imperativ demokratične države, da je netolerantna do netolerance; kar pomeni, da samo zavezanost svobodi daje legitimnost oblasti in nasilju države, nujnim za obstoj svobode za vse."

Skratka, svobodo bomo, če je potrebno, vsilili in zdi se, da ob tej miselnosti, ki je v realnosti itak že na delu, pade tudi celoten projekt, ki ga Iztok Simoniti gradi od začetka in ob tem še enkrat pokaže nekonsistentnost, ko pozabi svoje lastne modre besede: "In ker cilja ni mogoče doseči brez sredstev, so ta ključna za razumevanje cilja. Če sredstva zatirajo in ponižujejo, je tak tudi cilj. S slabimi sredstvi ni mogoče doseči dobrih ciljev."

Tadej Meserko, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).