Suša (Drought) je šele njegov četrti roman v slovenščini (tako Cobiss), pa še pri tistih, ki so jih prevedli do zdaj, je bil izid največkrat pogojen s kinematografsko eksploatacijo bodisi kontroverzne (Trk Davida Cronenberga) bodisi produkcijsko prestižne adaptacije Ballardove proze (Spielbergov Imperij sonca).

Ballard kot izključno romanopisec za Slovenijo očitno ni zanimiv avtor; z izjemo Nebes na zemlji, njegovega poslednjega romana (2006), je Suša po skoraj dvajsetih letih šele drugo prevedeno delo tega klasika britanske distopične oziroma apokaliptične literature. Vsaka Ballardova knjiga, prevedena v slovenščino, bi moral biti zadosten razlog za praznik, četudi gre za zgodnje delo, kjer avtor še ni popolnoma izpilil sloga in svojih idej zlil s prepričljivo pripovedjo.

Suša, ki so jo v izvirniku sprva naslovili kot The Burning World in pozneje preimenovali v The Drought, spada v kvartet zgodnjih Ballardovih romanov, ki so konec sveta opisovali kot posledico naravnih katastrof. V The Wind from Nowhere (1961) je svet podlegel uničujočim orkanom, v The Drowned World (1962) naraslim oceanom in v The Crystal World (1966) džungli, ki kristalizira materijo. Suša, prvič objavljena leta 1964, predstavlja svet v hudem pomanjkanju vode, kar je zelo aktualna topika za 21. stoletje. Toda kot je pri Ballardu navada, pisca ne zanimajo toliko tehnikalije ali znanstvena obrazložitev posamične kataklizme, temveč posameznik v primežu skrajnih razmer, konkretno dr. Ransom, ki opazuje sušenje rek iz jezer, spremembo pokrajine, izgubo žene Judith, selitev ljudi proti morju in vse večjo dehumanizacijo preživelih.

Del »problema« pri avtorjih, kot je Ballard, je tudi leno in neselektivno ukalupljanje v kategorijo znanstvene fantastike, čeprav tja v principu ne spadajo. Napol opusteli in posušeni svet, v katerem preživeli ob izsušenih vodnih virih zapuščajo notranjost dežele in se pomikajo proti morju, kjer s procesom destilacije morske vode proizvajajo majhne količine pitne tekočine, bolj kot na svet znanstvene fantastike spominja na nočno moro. Ta mora ima - skupaj z likom napol norega in dekadentnega antagonista Lomaxa – tudi literarnega predhodnika, Suša je namreč ena izmed Ballardovih variacij na Conradovo Srce teme, z Lomaxom v »vlogi« polkovnika Kurtza. Predvsem pa Suša, podobno kot Ballardovi največji romani iz sedemdesetih let (npr. Concrete Island; High Rise), pripoveduje o posamezniku in družbi na robu mentalnega in moralnega zloma.

Samo upamo lahko, da prevod Suše ni zgolj posledica njene aktualnosti in da bodo v doglednem času prevedeni še drugi Ballardovi romani. Za začetek bi bilo smiselno in dobrodošlo pod skupnim imenovalcem izdati četverico avtorjevih apokaliptičnih romanov z začetka šestdesetih let.