A strah je odveč. Tudi če pustimo ob strani vprašanje, ali otroci ta svet res poznajo tako slabo, kot si mislimo, ne nazadnje nasilja tudi v seriji o Harryju Potterju ne manjka. Predvsem pa bodo otroci knjigo verjetno kmalu odložili – preprosto zato, ker opisuje svet odraslih, ki jim je še tuj, ker je na že prvi pogled nabit z "vrlinami", kot so povprečnost, malenkostnost, hinavščina in odklanjanje drugačnega. Eden prvih vtisov, ki jih še dobimo ob knjigi, je, da Rowlingova ostaja izvrstna poznavalka človeške psihe, kakršna je bila že v Harryju Potterju (vsaj dokler ni vanj začela tlačiti preveč scen, nabitih z akcijo, najverjetneje z mislijo že pri ekranizaciji). Liki romana, prebivalci idiličnega podeželskega angleškega mesteca Pagford, so prikazani večplastno, ne črno-belo, in se ne delijo na dobre in slabe.
Kdo bo novi mestni svetnik?
Zgodbo poganja boj okrog izpraznjenega mesta v pagfordskem mestnem svetu, ki nastane po nenadni smrti svetnika Barryja Fairbrotherja. Vprašanje ni le, kdo ga bo nasledil, temveč tudi, kakšno politiko bo zagovarjal njegov naslednik, kar zadeva predmestje, imenovano Fields. V njem po mnenju številnih Pagfordčanov živi le sodrga, zato bi skrb zanjo najraje obesili sosednjemu mestu. Vključno s kliniko za odvisnike, ki bi jo bilo po mnenju številnih, ne pa tudi Barryja, najbolje zapreti. Tako se oblikujeta dve "stranki"; eno vodi lastnik delikatese, trebušasti Howard Mollison, ki zagovarja izgon vsega, kar ima opraviti s Fieldsom, iz "svetega" Pagforda, mesteca, polnega ljubkih izveskov in cvetlic na oknih; za mesto bi rad kandidiral svojega sina Milesa. Za drugo stran kandidira zdravnica Parminder Jawanda, lokalna "intelektualka", ki "sodrge" ne brani toliko zaradi občutka pravičnosti kot zaradi skritih čustev do (od začetka romana pokojnega) Barryja; podpira jo nevrotični šolski ravnatelj Colin Wall. Da bi bila zmeda še večja, se v tekmo za izpraznjeno mesto vmeša še Simon Price, lokalni asocialnež in domači tiran, ki v zavetju doma "pogumno" trpinči ženo in sina. A kolesje spletk nenadoma zaškripa, ko se vanj vmešajo najstniki.
Najstniki kot svetla plat Pagfordčanov
Če kdo, potem prav pagfordski najstniki predstavljajo "dobri" pol junakov, ne toliko, ker bi bilo njihovo ravnanje vselej moralno nesporno, temveč predvsem, ker v nasprotju z okorelimi starši, ki jih poganjajo vselej isti interesi, dajejo vtis, da so živi in da se njihova prepričanja še lahko spreminjajo. V svet svojih staršev (ki večinoma nimajo nikakršnega razumevanja za težave svoje "mularije") posežejo na prav poseben način: s pomočjo spleta oziroma spletne strani mestnega sveta. V skupnosti, ki jo skupaj drži lep videz (vsi vedo, kaj je v ozadju, ampak bistveno je, da se tega ne izreče naglas), z razkrivanjem pikantnih podrobnosti o življenju staršev sprožijo vrsto škandalov. Predvidljivi odzivi njihovih staršev (iskanje krivcev na napačnih koncih, sklepanje napačnih zavezništev) poskrbijo za humorno plat zgodbe.
Tik za lepo fasado: družbeno dno
Ima pa zgodba tudi svojo temno plat - razmere v zloglasnem Fieldsu, katerih opisi po svoji literarni vrednosti sodijo med boljše dele romana. V Fieldsu domuje ena izmenajstnic, Krystal Weedon, ki je nekakšno srce romana: z materjo odvisnico in polbratcem, zanemarjenim triletnikom, živi v stanovanju, ki ne premore niti televizije, zaradi česar postanejo njeni pogovori z vrstniki precej naporni, kadar si mora pač izmisliti mnenje o nadaljevanki, ki je sploh ni videla. S smrtjo Barryja Fairbrotherja je Krystal ostala brez edine svetle točke v svojem življenju; "socialni problem", prostaško, nasilno in v šoli neuspešno dekle je Barry namreč vključil v veslaško moštvo, s čimer je prvikrat v življenju lahko pokazala, da je v nečem dobra, in svoj talent tudi razvijala. A kljub temu se Krystal ne da; je optimistka in borka z mnogo več energije od svojih bolj "cmeravih" (in bolje situiranih) vrstnikov. Njeno ravnanje vodi trdna odločenost, da iz zanemarjenosti reši vsaj polbratca. Zato skuje načrt – podroben in presunljiv. A bolje, da ne izdamo preveč.
Verodostojna in realistična zgodba brez srečnega konca
Podobne "doline Šentflorjanske" so sicer prikazali že pred Rowlingovo. In bolje. Kljub vsemu pa gre za verodostojen in kritičen prikaz tipičnega zahodnjaškega okolja, na kožo pisan predvsem ljubiteljem realizma. Liki so dovolj razdelani, da bralec zanje lahko "stiska pesti". Zgodba ni nabita s prehudimi klišeji, ni pretirano predvidljiva, njen potek pa je bralca sposoben presenetiti. Ima močno socialno noto, ki roman približuje angažirani umetnosti.
Prazni stolček se na koncu seveda zapolni, konec zgodbe pa ostane brez "čarobnih" potterjevskih elementov - ni srečen in ničesar ne spravi čudežno v red. Zaslutimo lahko le malenkostno upanje, ki pa ima tragično ceno. Da bi se v zakotnem mestu sploh kaj premaknilo na bolje, namreč ne zadošča ena smrt. Potrebni sta dve, pri čemer je druga dvojna.