Dvojezična zbirka naslovljena po pesnikovem imenu prinaša pregled Prevertovega (1900-1977) železnega repertoarja. Pesmi, ki jih je avtor izdal na svojem prvencu Besede (1946), zavzamejo več kot polovico pričujoče zbirke. Prevertu se pri izdaji prve zbirke ni preveč mudilo. Lepo število pesmi je objavil v različnih revijah in katalogih slikarskih razstav. Za gledališko skupino Oktober je pisal skeče in pesmi, veliko njegovih pesmi je bilo tudi uglasbenih. Med drugo svetovno vojno je največ deloval v svetu filma, saj je napisal več scenarijev.

Dobro leto po koncu 2. svetovne vojne so luč sveta končno ugledale njegove Besede. Prevert je v hipu zaslovel po svoji domovini, njegovi rojaki so knjigo dobesedno pograbili, s pohvalnimi besedami pa so se na Besede odzvali tudi kritiki. V Besedah je objavil tako svoja najzgodnejša dela (ta so v dvajsetih letih nastala pod vplivom nadrealizma) kot številne šansone in ljubezenske pesmi. Prevertova beseda zveni humoristično, satirično in hkrati melanholično, zato ni čudno, da se je hitro dotaknila množic.

Če bi moral uporabiti le dve besedi, s katerima bi opisal njegovo poezijo, bi brez dvoma izbral ptico in kri. Ptica je Prevertova najbolj pogosta prispodoba, ki jo uporabi v najbolj nenavadnih pomenih: kot peresnik (Šolska naloga), srce (Ptičarjeva pesem), neprijetna asociacija (Kri in perje) … Skupni imenovalec večine pa je gotovo svoboda oziroma večno hrepenenje po njej. Neskončen nabor interpretacij lepo odseva v Najkrajših pesmih … (ta je izšla v Zgodbah in drugih zgodbah, 1963), kjer se avtor ironično poigra s svojo »ptičjo obsesijo«: Ptica ki prepeva v moji glavi/ in ponavlja da te ljubim/ in ponavlja da me ljubiš/ s svojo lajno me že gnjavi/ jutri zjutraj jo zadavim.

Odraščanje med prvo svetovno vojno in najbolj plodno delovanje med drugo je glavni razlog, da v svojih pesniških izlivih Prevert ne more mimo krvi. Morda je še najbolj ironičen v Pesmi v krvi, ki se začne z zanimivim vprašanjem: Na svetu so velike mlake krvi/ kam neki teče vsa razlita kri. A bralec vendarle ne more ostati smrtno resen, ko ob koncu iste pesmi med drugim prebere: Po cesti gre nekdo ki živi/ v sebi nosi vso svojo kri/ na lepem lej je mrtev/ njegova kri zraven leži/ in živi ljudje pobrišejo kri/ in odnesejo žrtev/ a trmasta je kri/ in tam kjer je ležal mrlič/ se še dolgo blešči/ malo črne krvi …

Omeniti je treba tudi pesmi, v katerih Prevert v vlogo pripovedovalca postavi žensko. Te pesmi so lahko radožive (Sem kakršna sem), največkrat pa v sebi skrivajo globoka čustva prepojena z bolečino (Zajtrk, Vrtel se je okrog mene, Ko spiš). Njegova ženska je v odnosu do moškega nemočna, kar se kaže v solzah, ljubosumju in maščevanju.

Prevertova beseda je tekoča, lahko berljiva in predvsem zabavna. Najlepše pa je, da dvojezična izdaja omogoča, da avtorja lahko izkusite v originalu in začutite njegovo večplastno genialnost.

Slavko Jerič