Vsi predsednikovi sonetje so njena prva pesniška zbirka za odrasle. Množinska oblika samostalnika je sicer sonet, a sonetje vsebujejo glagol netiti, kar odlično ustreza vsebini zbirke, ki ima nekako usmerjevalni podnaslov Sonet-kurz za demokracijo. Za kaj torej gre? Pesmi v tej zbirki so nespregledljivo politične. Da si je Jana Kolarič za sporočanje svoje drže dejavne in zaskrbljene državljanke izbrala prav sonetno obliko, pa tudi ni naključje. Sonet je pač med vsemi pesniškimi oblikami najbolj zaznamoval razvoj slovenščine, ob tem pa je tudi nekakšen oblikovni vzorec za domala vse pesnikujoče, da zagrizejo v to neštetokrat preizkušeno pesniško obliko. Zgodovinsko gledano ima sicer sonet tudi funkcijo subjektivne in osebnoizpovedne, predvsem ljubezenske lirike.

In že prvi, repati sonet v zbirki Vsi predsednikovi sonetje se začne s kitico, ki izraža ljubezensko razmerje:

"O, domovina, nisi več država! / Sanj veličastnih bedna ostalina, / moralno-ekonomska razvalina, / ki v tebi se z vrhov tepta Ustava."

Pesničina ljubezen je torej namenjena domovini in posredno tudi državi, saj je celotna zbirka usmerjena k predsedniku. A ta ljubezen je vsekakor nesrečna in to je vir za vstajniško držo, prežeto z demagoškostjo in kritičnostjo do dežele, ki jo pesnica skozi celotno knjigo imenuje kar Kura. Takšno posmehovanje je Jana Kolarič posebej začinila z domislicami o liku in delovanju predsednika Boruta Pahorja, ki izpade kot kak kurji pastir. A pesnica ne prestopi meje žaljivosti, pač pa v svoje verze na humoren način vpleta predsednikove nepredsedniške dejavnosti ter s tem nekako v pesniško obliko prenaša novice in novičke iz bolj ali manj rumenega tiska. Primer takšne pomenljivosti beremo v sonetu z naslovom Borut Pahor ga je pokazal …:

"Kako nastaviti se zna model! / Ima izkušnje pač na modni brvi. / Deveti je, vendár bo – prvi! / Že truma mišk drvi v njegov hotel…"

Za števnikom deveti je dodana opomba pod sonetom, da je imenovana oseba deveti najlepši državnik na svetu.

A da stroga sonetna oblika ne bi bila preenolična, Jana Kolarič svojim sonetom dodaja repe. Tako se izpišejo golobčkovo repati, princeskino repati, kurje repati in celo angelsko krilati soneti. Takšno nizanje in polnjenje te pesniške oblike vodi v zabuhlost, ki je niti domišljija in z njo domišljenost ne odpravita. Pesnici se dogodi prenasičenost z neustavljivo hotnjo po nekakšni aktualnosti, po svetobolni kritičnosti, po angažiranosti … pa vse skupaj izgublja svoj naboj in tovrstno pesnjenje prehaja v ritem lajne, ki se vrti v prazno.

Nekaj k takšnemu občutju pripomore tudi domišljeno na posebnem listu natisnjen spremni zapis z naslovom Predsednikov flirt kot povabilo pesniku. Boris Vezjak se v njem dosledno ukvarja s predsedovanjem Boruta Pahorja in njegovimi medijskimi nastopi in tako vse pesničino početje uokvirja in s tem usmerja k enopomenskosti, kar daje zbirki nadih trenutnosti. Morda pa je tu srž provokacije ali razlog, da tudi pesniško izzvani predsednik države napiše kak sonet.