zanimivo zgodbo in dogajanje, celo pustolovščine, prepričljivo glavno junakinjo, čarobne opise pokrajin, spominske odmike, dialoge, razmišljanja, odkrivanje skrivnostnih notranjih svetov, presenetljive prebliske in sklepanja, vse pa odmerjeno tako spretno, v ravno prav dolgih odlomkih, da se zgodba ne razprši, temveč obogati in poglobi.

Delo odlikujeta izjemna pisava in bogat jezik. Dogajanje je postavljeno v sodobni čas in svet, zato je roman aktualen in privlačen za vse generacije.

Glavna protagonistka Hana sprejema vsa živa bitja, vso živo in neživo naravo z nepogrešljivimi tehnološkimi pripomočki vred kot celoto, ki njo, ki se nima za središče vesolja, opredeljuje in določa. Je ranljiva, vendar sodobna in samostojna mlada ženska, popotnica, prevajalka in avtorica potopisnih romanov. Knjige ji pomagajo pri orientaciji, pravi: "Njen svet se deli na svet divjine (pod vodo in na zemlji) in svet knjig. Nobenega ne more deliti z drugimi ljudmi, lahko se pogovarja o knjigah in potaplja z znanci, vendar tekste bere sama in pod gladino vsak zaznava pokrajino v svoji tišini."

Hanino intimno življenje je skrito pred očmi javnosti, saj je v zvezi s poročenim moškim, ki umre v prometni nesreči, zato se od njega ne sme niti posloviti niti za njim javno žalovati. Čeprav mu je bila zgolj igrača, kot jo je sam imenoval, ko jo je preizkušal z izzivi, ki so mejili na zlorabe, ji je bil nekakšna oprijemljiva opora. Bil je eden redkih, s katerim se je, v nasprotju s spletnimi prijatelji, sestajala tudi v resničnem svetu. Po njegovi smrti se odloči odpotovati v Argentino z izgovorom, da pomaga iskati pogrešanega spletnega prijatelja Iosija, o čigar izginotju jo obvesti njegovo dekle Viktorija. A se izkaže, da je tudi Viktorijino obvestilo pretirano in ne povsem resnično, kot je bila pretirana Hanina nagla odločitev za pot v Argentino. Buenos Aires postane prizorišče, kjer Hana končno izjoče svojo žalost, avtorica vanj umesti porajanje nove ljubezni, ki se vname med Hano in Viktorijo. Mesto v romanu slikovito zaživi v divjih ritmih barov in nočnih klubov, na tirnicah in v predorih metrojev in podzemnih kanalov, z nočnimi in dnevnim ljudmi, kot pisateljica predstavi skrajna in povsem različna pola že tako nacionalno in kulturno mešanih prebivalcev tega mesta. Čeprav je Hana sodobna uporabnica bralnikov, torej nevajena listanja knjig, pa ji je okolje knjigarn in knjižnic, domače in prijetno, še posebej tiste, v katero je zahajal Iosi, njen pogrešani spletni prijatelj in občudovalec njenih del.

Ko se Hana in Viktorija v družbi Jorgeja Luisa, snemalca oglašanja živali in zvokov divjine, odpravita na jug Argentine iskat domnevno izgubljenega ljubimca, se nam odprejo samotne pokrajine Patagonije z vso puščobno zapuščenostjo na eni in barvitostjo na drugi strani. Nekje na robu med mestom in divjino, kjer so ljudje temni kot oglje in sijoči kot ogenj, se Hana sooči s prvobitnimi razlagami sveta in pojavov v njem, ki jih označi za praznoverje. Divjina nas bo spremenila, razmišlja Hana, ki jo zaposlujeta opazovanje lisice in poskus, da bi jo razumela, da bi se vanjo vživela. Že od otroštva jo obseda misel o povezanosti vseh bitji na tem planetu, katerih zavesti, o tem je prepričana, se združujejo v skupno, univerzalno zavest.

Jana Putrle Srdić je mojstrica opisovanja zunanjih pokrajin in čeprav so ti opisi slikoviti, se ne zadovolji zgolj in samo z oblikami in barvami, geografsko umeščenostjo in razsežnostjo. Poetičnosti dodaja globlje premisleke, nanje naslanja intimna razpoloženja in čustva svojih junakov, vpleta njihove spomine, oni pa ob njih rastejo in zorijo. Otipljive izkušnje in interakcije med njimi jih oživljajo, v žile se namesto modro utripajoče svetlobe ekranov znova vrača topla kri.

Iz oddaje S knjižnega trga.