Še lepše naključje pa predstavlja sklepna nota romana, ki v primerjavi z drugimi distopičnimi klasikami – vsaj pogojno – deluje optimistično.

Cesta Cormaca McCarthyja je pogosta referenca ob razmišljanju o Pandemiji, čeprav si romana delita le motiv docela zradirane populacije in špekulativno žanrsko oznako apokaliptičnega trilerja. Toda če je McCarthyjeva klasika nepresežena v čustveni dinamiki med očetom in sinom, je snežna avantura Jane Vagner zastavljena kot dinamična cestna avantura s kopico preprekami in konflikti med živopisno skupino Moskovčanov, ki se zavoljo v karanteno zaklenjene prestolnice ter sesutja zdravstvenega in socialnega sistema odločijo za dolgo pot proti severu, kjer jih, ob jezeru v tajgi med Belim morjem in finsko mejo, daleč od civilizacije, čaka varno zatočišče.

Pandemija se bere kot spretno spisan filmski scenarij, zato ne preseneča, da so kmalu po izdaji posneli televizijsko serijo, ki se – predvidevam, nisem je videl – bržkone naslanja na anglosaško produkcijsko in narativno logiko. Če se za trenutek še zadržimo pri primerjavi s filmskim medijem in Cesto, ki je po introspektivni plati veliko bližja ruski spiritualni šoli, bi Pandemiji lahko brez slabe vesti pripisali sorodnosti z opusom Walterja Hilla, čigar najboljši filmi (npr. Južnjaška uteha, Bojevniki podzemlja) so prikazovali tesno povezano skupino ljudi na nevarni misiji, na begu pred nevidnim sovragom, še natančneje, v iskanju odročnega zatočišča.

Da Jani Vagner kdo ne bi pripisal kopiranja Hillovih neverjetno ekonomičnih mačističnih klasikov, je treba takoj poudariti, da zgodbo Pandemije pripoveduje ženska, Anja, poročena mati najstnika, ki ji pred begom z obrobja Moskve umre mama, da bi se ji v povorki štirih avtomobilov pridružila skupina povečini privilegiranih posameznikov, med drugim dominantni tast, moževa nekdanja žena s sinom, sitna soseda in še par drugih sopotnikov, ki skrbijo, da naracija ostaja razgibana, konflikti in trenja pa napeti. In če Pandemija v čem izstopa, potem izstopa v naslavljanju človeškega prvinskega strahu in paranoje pred neznanim; avtorica se s preprosto sintakso in realističnim dispozitivom ob vsaki cestni prepreki in vsakem srečanju z neznanci sprašuje predvsem dvoje, kako se kot izobražen in razgledan človek odzvati in se obnašati v svetu, kjer moralne norme ne obstajajo več, in kako v teh nenormalnih, krutih razmerah ohraniti človečnost.