Brata so v skupni navezi družili zahtevni alpinistični vzponi, ljubezen do glasbe, petje v akademskem zboru. Miro je postal operni solist, Janez pa se je po končanem študiju filozofije posvetil novinarstvu. Urejal je časopis Slovenski dom, ki je začel izhajati pred vojno in je obstal tudi po italijanski okupaciji. V njem je pet mesecev izhajal podlistek Zavetje v pečevju, arhaizirana, v resnici pa aktualna zgodba o okupaciji razdeljenega slovenskega ozemlja – o nasilju po vaseh in odročnih kmetijah v okolici Kamnika in na območju Kamniško-Savinjskih Alp. Čas dogajanja je že v naslovu Kronika leta strahote 1810 zamaknjen v dobo Ilirskih provinc. S to oznako se je objava izognila pozornosti cenzure.

Kratek uvod o Napoleonovem nasilju v Evropi bralca privede v odročno dolino blizu Glavnika, (Kamnika) na trdno Vreskovo kmetijo, v čas, ko stari gospodar predaja posestvo sinu. Večerniško zastavljena povest o težkem, a idiličnem življenju na kmetih v tesni povezanosti z naravo se spremeni v zgodbo o preizkušnjah, ki jih prinašata vojna in vdor francoskih vojakov, ki so "lovili ljudi, kakor lovci gonijo jelenjad".

Pripoved vsebuje silovit čustven naboj, ko prikazuje zločine nad nedolžnimi mirnimi prebivalci. Tragični dogodki uničijo trdno kmečko družino, v kateri sta vladala sloga in spoštovanje, hlapec in dekla z lastnim življenjem skušata rešiti svojega gospodarja. Nasilno umrejo najboljši in najbolj ranljivi, le vera v Boga daje trpečim tolažbo in upanje. Psihološko prepričljiv je značaj vaškega grbavca, ki postane ovaduh in morilec, da bi se sovaščanom maščeval za žalitve in zaničevanje, ki jih je pretrpel zaradi iznakaženosti.

Literarni junak po tragičnih dogodkih, nasilni smrti najbližjih ne obupa, ampak se nasilju upre. Umik v navidezno zavetje v pečevju ni rešitev za mlado družino, ki se je vanj zatekla, postane pa zavetje rokovnjaškim "plahutarjem" – upornikom, ki se pripravljajo na napad. V viziji mladega, na smrt bolnega pisatelja Slovenci v odločilnem spopadu združeni premagajo sovražnike in osvobodijo vse zasedeno ozemlje. Po vojni obnovijo požgane domačije, življenje pa se vrača v svojo strugo.

V povesti se prepletata realnost in mitska razsežnost, v katero prehajajo liki voditeljev, ljudskih junakov zunaj časa in kraja. Pisateljevo opazovanje podrobnosti, slikovito upodabljanje sprememb v letnih časih in ljubezen do gora v himničnem zanosu pričajo o njegovem globokem doživljanju narave in povezanosti s pokrajino. Prizadeta pripoved s svojo neposredno pretresljivostjo pritegne tudi današnjega bralca. Značilni so dramatični dialogi in tudi notranji monologi posameznih literarnih oseb. Jezikovni izraz bogatijo narečne in arhaične besede in rekla.

Razgibana osrednja zgodba zajame še vrsto usod in resničnih dogodkov z začetka druge svetovne vojne. Pisateljeva življenjska filozofija z visokimi etičnimi merili premočrtno deli ljudi na dobre in slabe, najhujši greh pa je izdaja. Za vse slabosti se najde razumevanje, izdajalec pa je obsojen na najhujšo rokovnjaško kazen – smrt na mravljišču.

Gregorinova povest je v našem slovstvu prvo umetniško besedilo sodobnika o začetkih osvobodilnega boja, ki se takrat še ni tako imenoval. Je iskreno pričevanje iz časa, ko so bili tudi Slovenci v uporu proti sovražniku enotni ne glede na pripadnost. Žal se pisateljeva vizija ni uresničila.

Šele enaintridesetletni Janez Gregorin je umrl med operacijo na srcu le nekaj mesecev po časopisni objavi svojega najpomembnejšega literarnega dela.

Marica Škorjanec-Kosterca, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).