Oswald, ki je nase opozoril že s prvencem Zaseka v letu 1985, s svojo poetiko odhaja iz siceršnje enoličnosti "nacionalnega" vprašanja oziroma ustvarjanja, pogosto vezanega na manjšinsko literaturo. Zunaj tega se zavezuje svobodnemu, dinamičnemu pesniškemu diskurzu in družbenim vprašanjem, kar se še močneje in radikalno kaže v njegovih številnih poznejših pesniških zbirkah.

Tudi v zadnji, dvojezični pesniški zbirki Carmina minora = Carmina mi nora Jani Oswald sicer nadaljuje svojo značilno poetiko, a jo še dodatno nadgrajuje tako na ravni izraza, v katerem prihaja skorajda do dekonstrukcije jezika, hkrati pa se kritično spoprijema s perečimi družbenimi vprašanji – vse od porasta nacionalizma do problematike begunstva. Zbirka je razdeljena na štiri stilsko povezane razdelke. Tematsko se opira predvsem na tradicijo in vanjo pogosto ujetega človeka, do česar avtor zavzema satiričen in subverziven odnos. S poetiko, ki jo odlikuje pluralnost na več ravneh, kot predmet obravnave družbene kritike postavlja človeka v položaju do vere, družbe, kulture in siceršnje provincialne ter mentalne zamejenosti. Zbirka se koherentno vzpostavlja prek najmanjših gradnikov, zlogov in zvokov vse do makrostrukture in s svojo lucidnostjo spominja na pesniške eksperimente Tomaža Šalamuna, ki ga Oswald v svoji iznajdljivosti skoraj presega. Pomen v pesmih pri tem ni na posameznih besedah, če o besedah sploh še lahko govorimo, pač pa v pretvorbi in preoblikovanju teh. To je znotraj pesmi vidno v preoblikovanju posameznih enot v niz med seboj podobno zvenečih besed brez pomena, ki dobro deluje na zvočni zasnovi pesmi ali pa na drugi strani v lomu posameznih besed, pri čemer celota dobi več pomenov. Z večpomenskostjo se ujema tudi vizualna podoba pesmi, v večini primerov postavljena v tri (neenakomerne) stolpce, to pa omogoča branje v več smereh in zbirko odpira novim načinom bralčevega vstopa in drugačnim konotacijam. Še za večjo dinamiko je avtor poskrbel z medbesedilnimi navezavami, med najočitnejšimi denimo na Prešerna in Zdravljico:

"Odpiši tožbe / nagnite naložbe / ki hrepene dočakat / dan potrošnje / dneve mošnje / po noči / poroke poči / videz o obljubi obi / ljubi časa / varčevanja običaja…"

Prek rabe kopice jezikov, ob najbolj prisotni nemščini in slovenščini še s sledovi angleščine, francoščine in italijanščine, se pesmi v zbirki Carmina minora = Carmina mi nora jezikovno mešajo in ustvarjajo komunikacijsko mrežo, ki omogoča številna odprta mesta. Ponekod ta sicer poskrbijo, da bralcu pomen zaradi njemu neznanega jezika ostane tuj, a na drugi strani komunikacijski šumi in subverzivna raba jezika omogočajo še močnejši izraz kritike človekovega položaja, ki mu v pogosto navzkrižnem svetu ni omogočena sinteza.

"žalmije v / smrtniuri kamen / an und ab / Sterben Samen / gibt es keine oder / ?eine / kleine Hülfmaria / Muttergottesmati / božjo voljo / aglio? ! olio."

Pri vsej obilici jezikovne, zvočne in vizualne eksperimentacije zbirke ne obvladuje logičen dramaturški lok, ki bi poskušal ustvarjati siceršnjo "naracijo". Četudi pesmi v svoji eksperimentalni naravi igre z jezikom brez urejevalnega aparata delujejo kaotično, ob ubesedovanju položaja človeka in njegovih odnosov do okolice tako še dodatno pridobijo pristnost. Na ta način nudijo večjo verističnost, kot bi to izrazile pesmi, zgrajene po principih tradicionalnega oziroma bolj običajnega pesnjenja, saj ob vsej svoji neurejenosti dobro opominjajo na siceršnje anomalije zunanje resničnosti. Še največ koherentnosti znotraj zbirke lahko najdemo v zadnjem razdelku, Herrstundsixnix, ki je z enajstimi pesmimi tudi najkrajši. Pesmi se, z izjemo uvodne, oblikovno in pomensko še najbolj "ujemajo" med nemškimi in slovenskimi različicami, česar pri prejšnjih razdelkih ne bi mogli trditi. V prvih treh razdelkih namreč vsako pesem beremo kot samostojno celoto, pesmi v zadnjem razdelku je mogoče razumeti tudi kot kompromis med na videz neurejeno obliko in kritično naravnanostjo pesmi, ki dobro zaokroža celotno delo.

V samem izteku se v pesniški zbirki Carmina minora = Carmina mi nora iz siceršnjega kaosa izgradi širša celota, pri čemer so prav zaključne pesmi vrhunec celotnega dela, saj se struktura in pomen ustrezno dopolnjujeta in širita bralčevo zaznavno polje. Vendar pa ob tem prejšnjih razdelkov zbirke vsekakor ne gre jemati kot manj pomembnih, saj prav tako skrivajo podobna sporočila, a zaradi nepreglednosti jezikov in forme zahtevajo večjo bralčevo pozornost. Ravno začetne pesmi s svojim izrazitim ritmom, večjo svobodo pri lomljenju besed in sestavljanju novih pomenov in konotacij so ključne, saj omogočajo širitev bralčevega pričakovanja in ga pri tem zadržijo vse do konca zbirke. Ta nakazuje premišljeno sestavljeno pot od bogate kreativnosti v lingvističnem polju, vse do dobro izpostavljene kritike stvarnosti, na kateri avtor bralca ob ponovnih branjih spodbuja k odprtemu in poglobljenemu razmisleku o svetu in družbenih odnosih okoli njega.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).