V svetlejši polovici romana je pojasnjena temeljna konstelacija: oče je zapustil družino zaradi petnajst let mlajše ženske, mama pa se pogrezne v otopelost, sedi v kuhinji ob akvariju in vleče cigareto. V tem pasivnem stanju jo Virk, razen v dveh, ali treh momentih, ko se zdi, da se bo zaradi odsotnosti partnerja in pojavitve novega moškega v obliki kouča vendarle pobrala in tudi sinu dala svetel zgled, drži vse do konca.

Čeprav je roman zasnovan v trikotniški zasnovi mati–sin–oče, je pozornost na vezi med materjo in sinom, moški pa je odsotna prisotnost. Dečkov biološki oče namreč počasi izginja z obzorja. Partnerica, ki si je očeta prisvojila, je sicer kompleksnejši lik od dečkove matere: pozna svoje prednosti, jasno ji je, da v postelji prekaša dečkovo mater, saj se je v tej veščini urila leta in leta. Očetova odločitev med družino in mlado žensko, ki ga je navezala nase s svojim telesom, je za fanta usodna. Izvržen iz očetovega novega življenja začne izgubljati gravitacijo. Njegov svet je v prvi polovici romana še sestavljen iz treningov, občasnih stikov z očetom in materjo, medlih prepoznanj, da je njegovo življenje v primerjavi z milijone let starimi zvezdami toliko kot nič, z bežnimi poljubi z nasprotnim spolom in končno z vse tesnejšimi stiki s tako imenovanim koučem.

Deček, ki je žrtev dialektičnega dojemanja sveta, do očeta nekaj časa še čuti naklonjenost, potem pa vse bolj mržnjo. Vse pogosteje golta mamina pomirjevala in se zazira v ogledalo. Žalost in osamljenost skuša zakriti s treningi, toda ker zaradi družinske situacije in občutljivih let potrebuje čustven oprijem, se vse bolj približuje trenerju, ki ga razume kot nadomestnega očeta. O njem že kmalu zaslutimo, da je homoseksualec in da si med fanti, ki jih trenira, izbira žrtve. Razumljivo je, da dečkovo postopno padanje v brezno ne bi bilo mogoče, če pisatelj matere ne bi toliko držal ob strani. Mati mu preprečuje, da bi navezal stike s svetom, pa ne le z dekleti, ampak tudi z vrstniki in predvsem s samim seboj. Postane dislociran in kot takšen idealna žrtev za podleža najhujše vrste.

Zaslutimo pisateljevo jezo na trenerja, ki si je za žrtev izbral mladega fanta, ki šele vstopa v svet spolnosti. Od tu dalje psihološka nanizanka dobiva mrakobne in že morbidne tone. Prej so v pripovedno teksturo še vdirale misli drugih junakov, očeta ali matere ali kouča, zdaj slišimo samo še brnenje dečkovih misli. Šola, ki ga že prej ni zanimala, ga zdaj zanima še manj, dekleta, ki se pojavljajo kot slutnja možne odrešitve, se mu vztrajno odmikajo. Odslej vstopa v prazno stanovanje, v katerem v akvariju lebdita mrtvi ribici. Ta prispodoba razpadle družine, ki je razpadla zato, ker je moški samec odšel, ženska pa se zaradi njegove odsotnosti ne more pobrati in zaščititi sina, je miniaturna različica apokaliptičnega sveta. Drugi del romana, v katerem pisatelj do zadnjega hipa odlaša s tem, kaj narediti z junakom – ga pustiti pri življenju ali pa mu življenje odvzeti – je torej izrazito mrakoben, boleč in skoraj že strašljiv.

Virkov junak, naphan z alkoholom in kitajskimi tabletami, se vleče po družbenem dnu. Ne gre samo za to, da deček nima očeta, ki bi ga zaščitil, pač pa, da oče odraščajočemu fantu zaradi sebičnih razlogov ni znal pojasniti sveta. Deček, ki se ne more znebiti morečih prizorov iz trenerjevega stanovanja, se zateka v gozd in z glavo tolče v drevesna debla. Preživnino, ki mu jo oče še vedno pošilja, porabi za travo in alkohol, ki ga deli z nekaj drugimi fanti, tudi zaritimi v blokovsko podzemlje. Virk sicer skuša ohraniti tisto dobro v njem, ko se junak samodejno upre prodajanju mamil pred šolo, pri čemer roman iz vzgojnega preide v kriminalko. Dokler se junak, in še posebej ko se sreča z računalniškim hekerjem, ne spremeni v premišljevalca. Nekajkrat pomislimo, da ga bo pisatelj potisnil proti knjigam, vendar ga vidimo, kako skrit v podzemlju lista National Geographic.

Roman o odraščanju Brez imena, ki ga zaradi psihološko profilirane naracije in žanrske zasnove, beremo kot roman za odrasle bralce, je izrazito virkovski. Pri vsem pa se je težko otresti občutka, da je pisatelj v njem skušal nekaj razčistiti. Njegove opredelitve glede družinske celice, vloge belega moškega samca in predvsem glede homoseksualnosti so precej determinirane. Če ne bi bilo mehkih prelivov, drobnih zaznamkov in jezikovne bravure, bi roman tvegal enosmerno ideološkost. Toda zaradi vsega omenjenega Virku v zadnjem hipu uspe junaka ohraniti na strani življenja. Prepoznanje, da življenja nima smisla nasilno končati, da mora deček prej še okusiti in ovonjati žensko telo, je mogoče zgolj zato, ker je pisatelj tako ves čas ob njem, da skoraj čutimo njegovo sapo. Navsezadnje to romanu vdihne ne le metafizično prevleko, tako značilno za Janija Virka, pač pa tudi človeško toplino.

Iz oddaje S knjižnega trga