Več kot očitno je, da se je pisatelj, ki se je v življenju med drugim preizkusil tudi kot trener smučanja, novinar, avtor dokumentarnih filmov, urednik literarnih revij in igranega programa na Televiziji Slovenija, pri pisanju zabaval, saj je pripoved tekoča in duhovita. Prav gotovo bi bila lahko dobra podlaga za filmski scenarij, saj si bralec lahko zelo natančno vizualizira dogajanje na različnih prizoriščih nekdanje Jugoslavije, od vojaške rutine v vojašnicah v Bovcu in Kosovski Mitrovici do pijanskih odisejad po Evropi, na katerih se protagonista podita za dekleti, neuporabnimi starinami in bizarnimi slikami španskega slikarja Goye.

Pri tem Virk domiselno in popolnoma neobremenjeno oplazi tudi tedanje geopolitično dogajanje v Evropi, ki se je delila na komunistični in kapitalistični blok, na vojake in hipije ter na ideološke “vernike” in nekonformistične “rockerje”: “Poljski papež je sporočal, da sta na eni strani srce in duša, na drugi pa tanki, bombe in bajoneti; pogledal sem Mita in pomisli, da je po svoje precej bolj rokersko biti vernik Cerkve, ki jo vodi takšen papež, kot vernik komunističnih partij, ki jih vodijo porejeni, brezdušni ali topoumni birokrati, od Brežnjeva, Honeckerja, Todora Živkova, Ceausescuja, Enverja Hoxhe do jugoslovanskih funkcionarjev.”
Brezskrbno mladost devetnajstletnih protagonistov tako že v uvodu romana prekine upor Albancev na Kosovu, kamor napotijo vojake z vseh koncev Jugoslavije, da bi vsaj navidezno vzdrževali kohezivnost, bratstvo in komunistično pripadnost skupni državi, čeprav se že znotraj vojašnice pojavljajo razdori in samomori.

Tudi Vane, Jakov najboljši prijatelj, ki piše poezijo in niha med psihičnimi skrajnostmi, vidi v poskusu samomora priložnost za skrajšanje vojaškega roka. Jaka se po drugi strani zateka v domišljijski svet, ki ga tu in tam prekine zavedanje minljivosti: “Zlahka sem si predstavljal, kako se bom v uniformi zleknil na travnik in se nabodel na kakšno golenico iz prve svetovne vojne ali stopil naravnost na granato in še en nepomemben vojak bo izginil v prebavnem traktu zgodovine, kot plankton na dnevnem meniju kita, blodečega po oceanu.”

Po mučnem služenju vojaškega roka se Jaka in Vane predata bohemskemu pohajkovanju, pisanju poezije in slikarstvu. Medtem ko se Jaka zverzira v pisanju likovnih recenzij, se Vane začne ukvarjati z restavratorstvom in raziskovanjem zgodovinskega ozadja slik, med katerimi prevladuje Goyeva grafika s štirimi vojaki, ki skopijo na glavo obrnjenega moškega. Na koncu romana Jaka in Vane se glavna junaka odpravita v Španijo z namenom, da kupita to famozno sliko, ki na neki način simbolizira njuno kastrirano življenje, in dosežeta svojevrstno iniciacijo v odraslo dobo. Roman se konča, ko protagonista pri 24 letih zaživita vsak po svoje – Jaka se po opravljeni diplomi znajde v dilemi, ali naj odide k teti v Ameriko ali k dekletu v Nemčijo, Vane pa kupi kmetijo in nato na njej z dekletom gojita zelišča in pričakujeta rojstvo otroka.

Roman Janija Virka Jaka in Vane je odslikava časa, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati postmodernizem na čelu s Tomažem Šalamunom in Danetom Zajcem, v evropski kinematografiji pa je bilo čutiti vpliv nemških režiserjev Wima Wendersa in Reinerja Wernerja Fassbinderja. Nad knjigo nenehno sloni prisotnost oz. slutnja samomora, ki se nekje na sredini knjige tudi manifestira, ko to protagonista najmanj pričakujeta. Kljub temu pa je pred bralcem nadvse zabavno čtivo, ki ga vsaj za nekaj časa povrne v leta, ko smo se lahko popolnoma neovirano gibali po svetu in se družili brez kakršnih koli pomislekov na račun ogrožanja medsebojnih odnosov in zdravja. Roman Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih, nam je lahko tudi opomin, kako redka in dragocena so dandanes prijateljstva, zlasti tista, ki nas vodijo čez čustvene skrajnosti in družbene izzive, s katerimi pridobimo zrelost in intelektualno “širino”.