Pri tem ne gre toliko za to, da počasi prodira proti bistvu, kar bi lahko brali kot posledico dolgoletne kilometrine, ampak za tonaliteto knjige, ki se po metafizičnem nagibu vrača k zgodnejši knjigi Vrata in druge zgodbe (1991). Tokrat je sicer v ospredju moški srednjih let, ki izgublja tla pod nogami. V prvi zgodbi Z roba igrišča spremljamo pozitiven lik priseljenca iz Bosne, ki je upe polagal v sinovo prihodnost; suspenz te zgodbe – sin se odloči, da bo nehal trenirati nogomet – je nenadoma predstavljen nekomu, ki ne glede na uspešno integracijo v novo okolje ohranja miselnost izvirnega okolja: ker je očetov rod v vojni izginil, si želi, da bi njegovo izročilo živelo naprej v sinu. Ko pa se sin razkrije kot gej, se očetu sesuje svet.

Pri uvodni zgodbi slutimo, da bi potrebovala pogled iz druge perspektive, česar pa kratka zgodba seveda ne dopušča. Če torej enkrat junakom bolečino zadajajo otroci, so drugič na vrsti ženske, a v resnici nimajo več tolikšne moči, da bi jih spravile na rob eksistence. Zelo pogosto Virkovi junaki srednjih let živijo od žene ločeno življenje in se kratkočasijo z ljubicami. Zgodbe imajo realističen skelet, a ga avtor pogosto razniha z razmišljenimi uvidi junakov. Njihova obrnjenost navznoter in nepraktičnost za stvarni svet (kot v zgodbi Med drevesi), pomenita, da uteho najdejo v knjigah. Napad nasilneža in njegovega psa na Petra, ki s knjigo pod roko čaka prijateljico, bi lahko brali tudi metaforično, in sicer kot izraz netolerance družbeno močnejših nad zasanjanimi in melanholičnimi tipi.

Virku je uspelo subtilno vplesti nekaj družbenih turbulenc – od poročanja medijev o beguncih do stanja v slovenskem zdravstvu – poleg tega pa pozornemu bralcu ne bo ušlo, da je mongoloidno dekle iz zgodbe Med drevesi zamolčani otrok, ki prihaja v misli umirajočemu uspešnemu poslovnežu v predzadnji zgodbi. Ti nežni zarisi so nadgradnja knjige, in sicer tako v pomenskem kot v žanrskem smislu. Če bi prvi zgodbi v zbirki lahko očitali ubeseditev dogodka iz specifične perspektive, pisatelj v nadaljevanju prehiti mnenje bralca. Klavdij iz istoimenske zgodbe je prikazan kot nekdo, ki v kabini tovornjaka posluša narodno-zabavno glasbo, vendar njegova zmožnost empatije do temnopoltega dekleta, ki se zateče v njegov tovornjak, odtehta kričavost zagovornikov beguncev. Kljub pisateljevemu taktnemu opisovanju mlade ženske, je ta izrisana kot oseba s človeškimi lastnostmi.

Zgodbo Klavdij na službeni poti bi v posameznih segmentih lahko brali tudi kot kriminalko, a konec ne prinese katarze – Klavdij sicer reši žensko, vendar se ne čuti vzhičenega. Zaradi takšnega izteka imamo celo občutek, da se je zgodba odvila le v njegovi glavi. Pisatelj mu je očitno priskočil na pomoč oziroma je vnesel pasuse, ki jih Klavdij ne bo uporabil, ko bo zgodbo upovedil ženi. Ker je rečeno, da Klavdij ne bere knjig, bi ob pogledu na dekle, ki je dremalo v njegovem tovornjaku, težko pomislil, da je bila nekoč svobodna, zdaj pa je ujet tako kot Rilkejev tiger. Skratka, dekle se, še posebej po nočnem preizkusu, v Klavdijevi deželi počuti bolj varno kot v Italiji, to pa odpira nov pogled ne le na lik, ampak tudi na deželo, iz katere prihaja. Aluzija je, da smo verjetno tudi zaradi odsotnosti določenega zgodovinskega spomina zmožni empatije do Drugih.

Ena kvalitetnejših zgodb je Poznaš London calling?, ki jo lahko beremo tudi kot hommage Londonu. Ko pripovedovalec omeni, da je junakov lik voznik tovornjaka, se zavemo, da je Virk za zbirko Med drevesi pobral like iz slovenskega okolja in da v njih išče tipičnost. Junake postavi v malodane brezizhodne položaje, nato pa introspektivno sledi njihovim odločitvam. Klavdijev sin na primer, ki v Londonu pripravlja doktorat iz filozofije Dunsa Skota, poskuša ubežati svoji preteklosti, predvsem pa veliko bere. V tej zgodbi so avtorjeve intervencije manj očitne, saj je junak uležan z Virkovo tonaliteto, kljub temu pa, še posebej pri opisu akademskega slikarja, čutimo pisateljev ne povsem zajedljivi sarkazem. Prav ta zgodba pripoveduje ne toliko o zatirani sli po ženski kot o junakovem občutenju absurda. Prefinjenost zgodbe je v tem, da pisatelj besede niti enkrat ne zapiše.

Jani Virk je v zbirki Med drevesi poustvaril rahlo ravnovesje med poetičnim in občutenjem absurdnega, vendar na človeški, malodane topel (necamusovski) način. Junaki z imeni in priimki, ki jih kot z očesom kamere opazuje pripovedovalec, so postavljeni na eksistencialni rob. Četudi jim oznanijo smrt, kot v zgodbi Veter v Dolomitih Leonu R., vsaj na simbolni ravni preživijo. To je mogoče zaradi prvinskosti, ki jo nosijo v sebi. Zmožni so opaziti naravo, zaradi notranje razmehčanosti pa jih vleče tudi v prostranstva vesolja. Zanimivo je tudi, kako se zbirka zaključi; navidezno z opisom smrti oziroma predsmrtnega stanja, v resnici pa s popolno odprtostjo. Besede, ki pršijo v zraku, pripovedujejo same zase in se še naprej igrajo po belini papirja. Pomembno je tudi, da so se nehale upirati minljivosti.

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).