Njegove odlike so humornost, hudomušnost, berljivost in iskrivost. Avtorica pogosto upoveduje zgodbe oseb, ki bivajo na robu družbene zaznave ali onkraj nje; loteva se psihičnih bolezni, lezbištva in newagevske spiritualnosti kot enega od odvodov kapitalizma. V vseh treh knjigah nagovarja relevantne momente tukaj in zdaj.

Roman Napol morilke to kontinuiteto prekinja tako na slogovni kot tudi na vsebinski ravni. Na slogovni ravni se srečamo z zresnjenostjo in ponekod suhoparnostjo, iskrivost in hudomušnost se umikata nekakšni normativni pisavi žanra meščanskega romana. Slog ni neprepričljiv ali okoren, je spreten in berljiv, le avtoričine specifike so nekako utišane, zlasti lahko pogrešamo humornost, sproščenost stavka in iskrivost, ki so se poprej pojavljale resnim temam navkljub.

Tudi na vsebinski ravni nas Napol morilke odmikajo od margin, po katerih so se gibale prejšnje knjige; znajdemo se namreč v enem izmed za slovenski roman najbolj ustaljenih zgodovinskih obdobij; roman se odvija med letoma 1920 in 1941 in tematizira politično begunstvo na območju Italije in Jugoslavije. Pripoveduje zgodbo »Zanutovih žensk«; Slovenk none, Marine in Zorke, ki jih v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja fašisti preženejo iz Trsta. Sprva najdejo zatočišče pri sorodnikih v Istri, nato se preselijo v Maribor, kjer sprva bivajo pri »dobrotniški« meščanski družini, naposled pa se preselijo v hišo, ki jim jo kupi nekdanji Marinin partner in Zorkin oče, ki se je odselil v Ameriko. Vzporedno s prostorsko migracijo se v družini dogaja tudi nekakšna migracija idej: nona je katoličanka, ki prezira komunistični boj, Marina se od vere umika, a si ob nasilni materi, ki jo je vse življenje pretepala, ne dovoli političnega udejstvovanja, ampak se umakne v apolitičnost. Zorka, ki jo je Marina vzgajala v brezpogojni ljubezni, odraste v politično aktivno mlado osebo in postane partizanka.

Karakterizacija likov se pri tem neredko pomenljivo spaja z njihovo idejno podstatjo; katoličanka nona je objestna, nasilna, prepirljiva, polna predsodkov, kritična do komunizma, četudi je sama žrtev fašizma. Apolitična Marina je medla, redko se postavi zase, z dovolj pritiska se prepusti neetičnim izbiram (se npr. spusti v spolno razmerje s sestričninim možem, pripravljena se je prodati za uslugo ipd.). Je submisivna in v svoji apatiji tiha potrjevalka zatiranja. Partizanka Zorka je močna, suverena, bistra, ljubezni polna mlada ženska, ki zna že od otroštva pomiriti babičino nasilje, jo razvedriti in iz nje potegniti najboljše, prav tako pa ji tudi mamo uspe prebuditi iz apatije. Nona sicer pravi, da je Zorka razvajena, a sledi česa takega v njenih dejanjih ni zaznati; kvečjemu lahko zaznamo občutljivost in empatijo.

Četudi je nona okarakterizirana kot iznajdljiva, kar je v kontekstu romana nekako razumljeno kot (njena edina) pozitivna lastnost, se ob Zorki v njej izrazijo tudi mehkejša čustva naklonjenosti in veselja ter celo nekakšna sled dobronamernosti v odnosu do Marine. Zorka je tudi tista, ki Marino izbeza iz naučene brezupnosti in vloge žrtve. Na idejni ravni je romanu Napol morilke s to zastavitvijo mogoče očitati tendenčnost, po drugi strani pa so ti liki, kakor so že karikirani, spretno preigravani in v značajih »Zanutovih žensk« se nekako odigra celotna zgodovina tistega obdobja.

Roman Napol morilke je najmočnejši na tistem mestu, kjer se Jedrt Lapuh Maležič vendarle ni odmaknila od vsebinskih poudarkov, ki so se prepričljivo vlekli skozi prejšnje tri knjige. V romanu namreč upoveduje usodo treh žensk, ki so jih moški le izkoriščali, zapuščali, jih zlorabljali in preganjali, enako pa so z njimi ravnale tudi različne družbe in politični sistemi. V tem smislu je mogoče brati lok, ki se pne od none do Zorke, tudi s feminističnega vidika in tu lahko vidimo več fluidnosti in povezljivosti ter manj preskokov in tendenčnosti. Vse tri ženske, z nono vred, so se zlasti trudile preživeti; za to niso vselej izbirale najidealnejših sredstev, a prav iznajdljivost je tisto, kar jim je skupno: znajdejo se, preživijo in iz generacije v generacijo osebnostno in politično dozorevajo, kot dozoreva tudi skupni politični boj.

Iz oddaje S knjižnega trga.