Povsem sveže delo ameriškega novinarja in pisatelja, izdano decembra lani pri ameriški založbi The Atlantic books z naslovom Topless jihadis, je očitno namenjeno bralcem, ki s skupino Femen niso podrobneje seznanjeni. Tayler predstavi samooklicane nositeljice "novega vala feminizma za tretje tisočletje" oziroma "popfeminizma", a osnovne informacije o skupini so tudi sicer široko dostopne. Glavna vrednost knjige bi moral biti zato vpogled v notranjo organizacijo skupine in njeno konceptualno zasnovo, ki ga je avtor pridobil z večmesečnim druženjem z osrednjimi osebnostmi Femna.

Da je Femen nastal leta 2008 v Ukrajini, se razširil v kakšnih deset držav po vsem svetu, tudi v Tunizijo in Brazilijo, pri čemer naj bi štel približno 5.000 pripadnic, ni skrivnost. A kakšen je kontekst, v katerem je Femen sploh nastal? Kot je razvidno iz Taylerjevih pogovorov z ukrajinskimi aktivistkami, je treba nastanek Femna postaviti v ukrajinsko realnost po razpadu Sovjetske zveze. Splošni družbeni kolaps po razpadu skupnega urejenega sistema je mnogo prebivalcev Ukrajine potisnil na rob preživetja, najslabše pa so jo pričakovano odnesle ženske.

Ukvarjanje s prostitucijo ali pa zgolj podredljivost in vdanost v usodo ter čakanje na moškega odrešitelja iz gospodarske bede je postalo široko razširjena stvarnost za ženske v Ukrajini. Mlade študentke so tako skozi Femen napadle patriarhat, vir in posledico takšnega stanja družbe, orodje skupine pa so predvsem tako imenovane direktne akcije, uperjene zoper nosilce političnih funkcij, predstavnike različnih verskih skupnosti ali religijo na splošno.

O Femnu ali Inni Ševčenko?
Če ste mislili, da je Femen še eno horizontalno gibanje, se motite. Kot prikaže Tayler, gre za izrazito hierarhizirano skupino, na čelu katere je 23-letna ukrajinska aktivistka Inna Ševčenko. Ravno njene izkušnje so osrednji del knjige, skozi delo pa dobi bralec vtis, da je naredila Inna Ševčenko na avtorja izjemen vtis, kar sam na več mestih tudi pove. To pa je že prva pomanjkljivost knjige. Ne glede na izrazito vertikalno strukturo skupine bi bilo za celovitejše razumevanje njene dinamike treba delo graditi na več kot le izkušnjah nekaj osrednjih aktivistk.

Pomanjkanje teoretske razlage
A glavni pomislek glede knjige mora biti osredotočen na pomanjkanje kritike tako konceptualne zasnove Femna kot njegovega delovanja oziroma uvrstitve obojega v tradicijo feminizma in aktivizma. Femen je svetovno slavo doživel ne zaradi svojih stališč, ampak predvsem zaradi načina, kako jih sporoča. Protesti "zgoraj brez" so pritegnili pozornost medijev, s tem pa tudi javnosti. "Uporabljamo goloto kot orožje, da dražimo ljudi. Odmikamo to, kar je zunaj, da pokažemo, da znotraj tega ne prenesemo več. Femen se slači za našo svobodo," Tayler citira Inno Ševčenko. A globljo teoretsko obrazložitev uporabe golega telesa kot političnega orodja boste v Taylerjevi knjigi iskali zaman.

Avtor se prav tako ne ukvarja s predstavitvijo določenih konceptualnih paradoksov Femna, ki terjajo obravnavo. Čeprav je Femen svoj boj povsem upravičeno hitro razvlekel na več front, od obrambe pravic istospolnih in človekovih pravic na splošno do nasprotovanja diktatorstvu in religiji, zahteva v prvi vrsti enakopravno obravnavo žensk. Pri tem je zanimivo, da niso vse aktivistke "ustrezne" za izvajanje protestov zgoraj brez. O tem, katera aktivistka je do te časti upravičena, odloči vodja Inna Ševčenko, merila pa so povsem patriarhalna. "Če bi bile možače, nas ne bi nihče gledal," meni Inna Ševčenko. "Uporabljamo lepotne standarde patriarhata proti patriarhatu," dodaja.

"Ironično, te demonstracije temeljijo ravno na pojavu, ki naj bi ga končale. Njihova golota je močna le do takrat, dokler je zatirana." Te analize Femnovega pristopa ni zapisal avtor knjige, temveč Barbara Brownie v blogu, objavljenem na spletni strani britanskega Guardiana. Tayler se zadovolji z zapisom, da "slačenje, kot ga izvaja Femen, neposredno izziva družbene strukture pod moško dominacijo, ki omejujejo vzburjenje in prokreacijo samo na določene kraje in čas".

"Stari" in "novi" feminizem
Vodja Femna Inna Ševčenko je označila Femen za nov val feminizma, feministke iz sedemdesetih let 20. stoletja pa za dolgočasne. Odnos med domnevno "starim" in "novim" feminizmom ter teza, da je označevanje feministk za dolgočasne, stare ženske, ki niso več v stiku s časom, v bistvu antifeministični predsodek, bi si zaslužila posebno poglavje v knjigi, a ga prav tako ne dobita.

Avtor se ne ukvarja niti s pomisleki glede nekaterih kompatibilnosti med stališči Femna in evropske skrajne desnice. Ena od ustanoviteljic Femna Anna Hucol je tako v pogovoru s Taylerjem izrazila posploševalno, rasistično stališče v predstavitvi situacije žensk v Ukrajini. "Kot družba nismo bili sposobni izbrisati naše arabske miselnosti v odnosu do žensk," je dejala.

Najbolj provokativne ali intelektualno lene?
Avtor je v podnaslovu Femen označil za "najbolj provokativno aktivistično skupino na svetu", kar preseneča, saj je Tayler kot dolgoletni dopisnik iz Moskve gotovo seznanjen s provokativnostjo umetniškega kolektiva Vojna. Femen je ne glede na to vsekakor pojav, vreden podrobnejšega obravnavanja, vendar Džihadistke zgoraj brez ponudijo zgolj iztočnice. Ali je Femen prevzela "štafeto upora" po zatonu gibanja Occupy Wall Street, kot v zaključku piše Tayler, ali pa so njihova stališča "mešanica intelektualne lenobe in arogance," kot piše v angleški izdaji časopisa Le Monde diplomatique Mona Chollet, je tako le eno izmed vprašanj, na katera knjiga ne odgovori.