Zdaj, ko je že z nedružbenimi mediji načeta javna sfera dodatno načeta še s fizično, ki ji nekateri rečejo socialna distanca, so prostori druženja še bolj na udaru, še bolj in na novo morajo premisliti lastne temelje in pokritje. Prvenec Jerneja Jurna Ekoton in drugi grehi mladosti se poudarjeno posveča ravno tem – in ob košarkarskih igriščih s turnirskim sistemom je v prvem delu zbirke njegova najbolj zaželena destinacija Metelkova, zaskvotano mesto in prostor srečevanj erazmovcev, samotnih plesalcev, spolnih plenilcev in uplenjenih, prostor žuranja in nalivanja, prostor kohabitacije različnih glasbenih in oblačilnih stilov. Metelkovi je bila že prej posvečena kakšna zbirka kratkih zgodb, pa tudi njenim predhodnicam, denimo Kersnikovi.

Ekoton je habitat, kjer je najbolj živahno in vrvi od pestrosti, saj se tam srečujeta dva ekosistema, gre torej za prostor prehajanja in približevanja. Prvi del Jurnovega prvenca, podnaslovljenega Drugi grehi mladosti, je tako posvečen najboljši vseh grup, ki se na Metelkovi zadržujejo in združujejo. Pripovedovalec, ki ga bližnji imenujejo Pikec, je najbolj navdušen nad svojim za košarko talentiranim, sicer rahlo neodgovornim in korpulentnim prijateljem, v senci katerega se na plesišču in sicer rade zbirajo punce in jih je potem dovolj za vse. Ob tem ima najboljšo prijateljico, s katero se konkretno dražita in vzburjata, vendar prijateljstva nočeta omadeževati s spolnostjo. Do te pa ni tako lahko priti; a ne zaradi prepovedi, ne zaradi zadržanosti nastopajočih, temveč ker si je pravila in omejitve treba šele izmisliti. In Pikec je strokovnjak za teorije osvajanja in ekonomičnost zvez, teoretik, ki rad deli svoja spoznanja o lovu in plenu, o bivalnih pogojih, ob katerih pari ostanejo ali se razidejo.

Prvi del je predvsem literarni posnetek pogovorov, ki preraščajo v monologe o stanju med spoloma, ki zrcalijo neke pradavne običaje na sodobno urbano sceno. Ne sicer v stilu ženskih revij, da so moški z Marsa in ženske z Venere, ene nabiralke in drugi lovci, vendar podobno. Juren v svojih esejističnih razglabljanjih o naravi odnosov tudi mimo naslova rad navaja biološke primerjave iz analognih habitatov, plesišča in šanki mu pomenijo okolje, v katerem se sproščajo in ponavljajo prvinski vedenjski vzorci, značilni denimo za prve lovce v savani. Plen seveda natančno ve, za kaj gre, vendar gre za sporazumen dogovor, in tako imamo razglabljanja o nastavljanju in bežanju, o tem, kako se s približevanjem, če ni obojestransko, odnos krha, kako ga včasih ponovno vzpostavi prav distanca, navidezno nezanimanje, ki poveča vrednost tistemu, ki jo je sposoben ohranjati. Vendar pisana druščina izrazitih posameznikov, ki se gnete v klubih na Metelkovi, sčasoma postane vse bolj predvidljiva, najbolj kreativni se obrnejo v stvari, primerne odraslim, in klientela je vse manj privlačna, zato jo Pikec zapušča in se od nje poslavlja.

Druga polovica knjige so zgodbe iz sveta, denimo o erazmovski študentski izmenjavi, kjer beremo nekaj o češkem disidentskem pisatelju Škvoreckem, njegovi založbi za samizdate v Kanadi in tudi nekaj o črednem gonu pri pisateljih, ki se tako in tako podpirajo, sicer ni iz vsega nič. Ali pa zgodbe o dolgotrajnih spodletelih zvezah dobijo objektivnega pripovedovalca, ki na ljubezenske preobrate in spremenjena razmerja moči v odnosih bližnjih zdaj gleda distancirano, vendar hkrati, kot bi bil bogatejši za védenje in spoznanja, ki jih je teoretsko razvijal na živahnem parketu alternativnih zabavišč. Vendar se tudi v tem delu potrjuje Jurnovo prepričanje, ki ga deli recimo s trubadurji, da je prevelika bližina pogubna, da je treba željo in strasti v imenu prihodnosti imeti na vajetih in morda celo prikriti, če hočemo uspešno zvezo. V tej luči se nam ta zbirka Ekoton kaže kot odgovor na zagate obsodbe na svobodo, kot občasno monološki, teoretsko osveščen in v bližino esejistike postavljen poskus, da bi razumeli nove ljubezenske in družbene nerede.

Iz oddaje S knjižnega trga.