Tako kot vsi pesniški prvenci tudi ta postavlja pred ocenjevalca kar nekaj problemov, ki izhajajo predvsem iz tega, da manjka kontekst avtorjevega opusa. Trditev, da vsaka knjiga stopa v svet sama, namreč v primeru prvencev še kako drži. Prvenci so deviški svetovi, pri čemer pa nikoli ne moremo zanesljivo vedeti, kaj je v njih resnično novega, torej takšnega, ki kar v največji meri prispeva k individualnosti oziroma prepoznavnosti pesniškega glasu, saj je "novo" pogosto le implicitno navzoče ali pa je navzoče tam, kjer nemara, zaradi nevajenosti na svežo pesniško pisavo, vidimo le ponovitev že znanega. Prvenec Jerneja Županiča Tatar si bomo zato ogledali v kontekstu mlajše slovenske poezije, vendar tudi širšega pesniškega konteksta ne bomo zanemarili.

V slovenski mlajši pesniški produkciji lahko prepoznamo dva osnovna tokova. Prvi se navezuje na poezijo, ki se je vzpostavila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in za katero je značilno, da se – rečeno z Matevžem Kosom – vsaj po tonu približuje narativni poeziji. Sem lahko prištejemo avtorice in avtorje, kot sta denimo Ana Svetel in Mitja Drab. Za drugi tok pa je značilen odmik od tovrstnega pisanja, in sicer predvsem v smeri bolj lingvistično zastavljenega pesništva. Za to poezijo je značilna igra z jezikom, ki pa v nasprotju z neomodernističnim in neoavantgardističnim pisanjem preteklih desetletij ni sama sebi namen, ampak s prodiranjem v oblikovno in glasovno plast jezika razkriva tudi eksistencialne vsebine. Sem lahko prištejemo denimo poezijo Uroša Praha in Muanisa Sinanovića.

Jernej Županič z ozirom na omenjena tokova ubira sorazmerno samosvojo pot. V njegovih pesmih ne bomo našli razdiranja skladenjske ali morfološke ravni jezika. Nasprotno. Pesniška govorica te zbirke je razumljiva, četudi se kdaj pa kdaj oddalji od razumljivosti, vendar na precej tradicionalen način, recimo z rabo metafore v uvodnih verzih pesmi na strani 56: "Ljudje brez domovine so begunci in / stojijo pred belimi, gladkimi fasadami / v tolmunih fasad." Toda po drugi strani so pesmi iz Tatara kolikor le mogoče oddaljene tudi od poezije prej omenjenega prvega in še vedno bolj ali manj prevladujočega toka slovenskega mladega pesništva. Kolikor so na ravni izrekanja te pesmi razumljive, toliko so, ko jih preberemo, enigmatične. Če je za tovrstno poezijo značilno, da pri njej z lahkoto razbiramo referencialne navezave na zunajpesniško resničnost, potem je za Županičeve pesmi značilno, da se nanašajo predvsem same nase: referencialne navezave so pri delih teh pesmi, torej verzih ali sklopih verzov, večinoma jasno razvidne, toda na ravni celotnih pesmi se pred nami razblinjajo kot podoba slona iz prve pesmi istoimenskega cikla: "Slon ne stoji na robu gozda." Ugotovitev, da imamo v Tataru opraviti predvsem s pesmimi, ki sproti brišejo same sebe, tako zagotovo ni pretirana.

Županičev prvenec se tako v okviru sodobnega mladega pesništva vpisuje v prostor med obema tokovoma in ju na svoj način združuje. V nekoliko širšem kontekstu pa se nahaja v bližini zgodnejše poezije avtoric in avtorjev, kot sta Andrej Hočevar in Barbara Pogačnik, v spomin pa nam prikliče tudi del opusa Tomaža Šalamuna in prek njega poezijo ameriškega pesnika Johna Ashberyja. V svojem pesniškem hotenju je Jernej Županič dosleden in zato si njegov pesniški prvenec vsekakor zasluži pozitivno oceno. Vprašanje, ki je tu nemara zanimivejše od vprašanja kakovosti te poezije, pa je, kakšno bo avtorjevo nadaljnje pisanje, torej v katero smer bo krenil v svojih prihodnjih pesniških pustolovščinah.

Peter Semolič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).